Fašizem in Slovenci - izbrane podobe

"Taborišče je taborišče, za človeka, ki so mu vzeli osebno svobodo, da bi ga psihično in fizično zatrli, ni pametnega razloga za optimizem. Zakaj prazna je že sama zunanjost takšnega zamreženega in zastraženega kraja – šotori, barake, pogradi, stražni stolpi, latrina, ambulanta, kotel. Ljudje za žico, ljudje pod stražo, ljudje v repu z menažkami v rokah, sestradani, umazani, bolni – takšna podoba življenja, ostudna in groba, ne more biti drugačna kakor podoba ponižane in razžaljene človečnosti, podoba poteptanega človeškega dostojanstva." (1)

Filip Kumbatovič je v tem odstavku skoraj v celoti ponazoril vizualni repertoar, ki ga vsebujejo dela slovenskih likovnih umetnikov, nastalih v italijanskih koncentracijskih taboriščih. In teh del je presenetljivo zelo veliko. Veliko porisanih listov, nekaj manj naslikanih platen in sem ter tja še kakšen kip, to je likovna bera, ki je nastala  v klavrnem taboriščnem okolju.

Vse te podobe in upodobitve niso nastale zato, ker so  Italijani v nasprotju z Nemci to likovno početje dovoljevali, ampak očitno zato, ker so dela spontano privrela na dan iz umetnikov samih kot ustvarjalna nuja. Umetniki tedaj niso zavedno snovali likovnih dokumentov, saj so ti šele kasneje postali dokazi zatiralske prakse, ampak so beležili vtise taboriščnega vsakdana, včasih kar brezčutno mirno in neprizadeto, celo suhoparno. Slikali so podobe životarjenja, nesmiselnega ždenja daleč od doma in daleč od svojih. Slovenski slikarji v italijanskih taboriščih niso bili prisiljeni risati z ožgano vžigalico, kot je to počel Vladimir Lakovič v begunjskih zaporih, in ni jim bilo treba risati na drobne lističe papirja, da bi jih lažje skrili pred nacisti, kot sta to počela Vlasto Kopač v Dachauu in Jože Polajnko v Mauthausnu.

V italijanskih taboriščih večinoma ni bilo težav s slikarskim materialom. Slikarjem so ga svojci pošiljali v paketih ali so ga dobili celo od članov taboriščnih uprav. Ti so se kar radi dali portretirati, še posebej če je bil portretist slikar in kipar takšnega kova, kot je bil Nikolaj Pirnat, prvak  slovenske risarske umetnosti. Pa tudi sicer so bili fašistični oblastniki prepričani, da nimajo česa skrivati, in je bilo torej neprostovoljno koncentriranje ljudi, v tem primeru predvsem Slovencev, za dediče veličastne tisočletne kulture povsem normalno.  

V italijanskih taboriščih so torej veliko risali. V nasprotju z nemškimi taborišči pa skoraj nimamo nobenih dokumentarnih filmskih posnetkov italijanskih taborišč. Tudi fotografije so bolj redke. In ker so Italijani kmalu po kapitulaciji vsa taborišča na hitro odstranili z obličja  svoje dežele, tudi materialnih dokazov ni bilo več: taborišča so preprosto izginila  in namesto taboriščnih ostankov na teh lokacijah danes stojijo (ne povsod) spomeniki in pomniki z imeni umrlih internirancev. Najbolj monumentalen je spomenik na otoku Rabu, kjer je bilo internirancem najhuje. Toda ta spomenik so postavili Jugoslovani.

In tudi če bi se kakšno taborišče po naključju ohranilo, bi le s težavo podoživljali dogajanje v njem in odvisni bi bili zgolj od pripovedi in spominskih zapisov. Tako pa v naših likovnih delih, čeprav so nema, utripa življenje v barakah in šotorih, na prostoru za apel, ob barakah in za njimi. Tam vidimo gručo internirancev v pogovoru, drugi se sončijo, tretji pišejo in četrti rišejo. In veliko, veliko je obrazov, slikarskih portretov in portretnih karikatur, ki nekam neprizadeto in zdolgočaseno zrejo v nas. Seveda so to obrazi in postave ljudi z imeni in priimki.

V tem bogatem likovnem korpusu ne manjka niti podob žena in starcev in tudi  bolnih in shiranih otrok ne. Italijani ljudi niso iztrebljali, kot so to počeli Nemci. So pa zgolj opazovali, ko so internirance pobirali lakota, bolezni, epidemije itd. Zato sem ter tja iz teh del zrejo tudi mrtvi obrazi internirancev. Vse to bomo našli v teh dragocenih delih in še kaj: tudi fantazije in spomine na kaj lepšega in vrednejšega, kot je bilo to, kar so tedaj doživljali.

V Sloveniji  so muze med okupacijo bolj ali manj molčale, na likovnem področju je potekal oster ideološki boj v obliki slikane propagande v trikotniku: okupator–partizani–domobranci. Taborišča Gonars, Renicci, Padova, Monigo, Visco in druga pa so postala kar nekakšna središča slovenske slikarske kulture. Tu so bili zbrani akademsko izobraženi likovni umetniki kot je bil Nikolaj Pirnat (Gonars), Drago in Nande Vidmar (Gonars, Renicci),Vito Globočnik (Monigo, Padova), Stane Kumar (Gonars),Vlado Lamut (Monigo, Gonars).V pregnanstvu v italijanskih mestih Cassoli in Corropoli je ustvarjal slikar Ljubo Ravnikar. Po raznih zaporih po Italiji so nastajale skice Ivana Čarga. Slikarja Ivana Miklavca je medvojna življenjska pot vodila skozi 10 taborišč, med drugim tudi italijanskih. Likovniki so prirejali celo razstave, poleti 1942 pa je v taborišču Gonars pod vodstvom starejših likovnih umetnikov delovala slikarska šola. Tu so nabirali slikarsko znanje mladi likovni talenti. Pomembne likovne opuse so v italijanskih taboriščih ustvarili tudi samouki: Slavko Balentin, Franc Boštjančič, Otmar Drelse, Janez Garbajs, Saša Kump, Janez Lajevec, Jakob Savinšek, Jože Dular, Rajko Šubic, France Smole, Marjan Tršar in še mnogi drugi, tudi anonimni likovniki.     

Dr. Iztok Durjava

1. Filip Kalan, Veseli veter, Ljubljana 1975, str. 233