V slikarski zapuščini Alojza Eberla je ohranjenih komaj šest oljnih del, čeprav jih je moral naslikati mnogo več. Prizor je slikan v duhu avstrijskega romantičnega in bidermajerskega slikarstva. V slikovitem interierju sta upodobljena za mizo sedeči starejši sivolasi mož in njegov vnuček, ki si ga je ded vidno razposajenega dvignil na koleno. Starec je napravljen v široko belo srajco, pod vratom zvezano rdečo ruto, v sivo-zelen predpasnik, zelene dokolenske hlače, v copate in bele nogavice. Z levico, v kateri drži pipo, se naslanja na z rumenim prtom pogrnjeno mizo. Levo nogo je potegnil k nogi mize, desna pa mu počiva na pručki. Z desnico objema vnučka, ki pije na dušek iz vrčka. Otrok je oblečen v daljšo belo srajčko, čeznjo nosi rdeč telovnik, na glavi pa visok, s peresom okracljan klobuk. Za starcem je videti zeleno lončeno peč; od zgoraj visi suknja. Na levi strani peči se v rjavih odtenkih lušči stena, viseča omara, preko katere je vržena rdeča draperija, na zgornji polici pa je videti še steklenico ter okroglo šatuljo. Slika kaže Eberlovo prizadevanje, da bi karseda pravilno zasnoval iluzijo prostora. Zaradi tega je spodaj kot prostorsko odrivalo središčno postavljena pletena košara z zelenjavo. Malo v desno poudarja prostorsko diagonalo postavitev stola in čez naslon vrženo blago. Tudi predmeti na mizi in stenska polica za posodo ter nenazadnje tudi cekar bržkone pričajo o resnem slikarskem prizadevanju, da bi pravilno zasnoval razmerja v prostoru. Kljub malenkostnim spodrsljajem smemo podobo označiti kot žanrsko kakovostno uresničitev, zlasti zato, ker iz nje veje igrivo razploženje.