Tržiški šuštarji

TRŽIŠKI ŠUŠTARJI

Od rokodelstva do industrije in od copat do škornjev

Tržiški muzej v letu 2014 slavi 50-letnico obstoja. V počastitev tega jubileja je v Pollakovi kajži, v osrednjih muzejskih prostorih, na sedežu muzeja, v petih razstavnih prostorih odprla vrata nova stalna postavitev čevljarske zbirke. Ta predstavlja izjemno tradicijo tržiškega čevljarstva, ki je dajalo zaslužek na tisoče Tržičanom, predstavlja vpogled v staro rokodelsko izdelavo obutve in industrijsko proizvodnjo Peka ter njune rezultate, ki so se kazali v obutveni kulturi Tržičanov in drugih Slovencev.

Zbiranje gradiva in predstavljanje čevljarske tradicije že od ustanovitve tržiškega muzejskega društva leta 1952, še bolj pa Tržiškega muzeja leta 1964 predstavlja njegovo osrednje poslanstvo. Gradivo je zbiralo in v muzeju urejalo več ljudi, v zvezi s tem pa je najpomembnejši prispevek mag. Tite Porenta, ki se je v osemdesetih letih 20. stoletja kot kustosinja lotila njegovega načrtnega zbiranja, evidentiranja in strokovne obdelave. Več tisoč predmetov, ki so jih iz čevljarske tradicije v muzeju zbrali, omogoča predstavitev izdelave nekdanje obutve, kakor tudi življenja, ki je bilo z njim povezano.

Najstarejši razstavljeni predmeti sodijo v 18. stoletje, med njimi je izjemna cehovska knjiga iz leta 1751. Posebnost predstavlja luč na gavge – edinstven primerek v slovenskem prostoru, znana je tradicija Gregorjevega, ko so čevljarji luč spustili po vodi. Sodobnikom je neznano mnogo orodje, ki so ga čevljari uporabljali pri svojem delu, kakor tudi obutev, ki se je stalno spreminjala. Na domačem znanju se je v Tržiču razvila čevljarska industrija, ki s Pekom in manjšimi proizvajalci danes kljubuje ceneni sodobni proizvodnji obutve iz vzhodnih trgov.

Projekt odprtja nove stalne razstave je vodila direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek, kustos razstave je dr. Bojan Knific, konservatorska in restavratorska dela je opravil Boštjan Meglič. Razstavo je oblikovala Polona Zupančič, za luč je poskrbel Marjan Visković, strokovno pomoč je nudila mag. Tita Porenta, pri razvijanju interpretacij je sodelovala ddr. Verena Vidrih Perko, sicer pa so pri razvijanju vsebin, izboru predmetov, fotografij, listin in drugega sodelovali tudi drugi sodelavci Tržiškega muzeja – med njimi Tadeja Fister, Janita Košir, Blaž Ahačič in Rok Bremec.

Postavitev stalne razstave je finančno omogočili Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, prek financiranja muzejev, pooblaščenih za opravljanje državne muzejske službe.

Strokovno pomoč pri projektu sta nam prijazno ponudila sosednja muzeja Gorenjski muzej iz Kranja in Muzeji Radovljiške občine iz Radovljice.

Razstavi osnovo predstavlja prek petsto predmetov, ki govorijo zgodbe o preteklem delu in življenju čevljarjev ter o obuvanju ljudi, ki so izdelke čevljarjev iz Tržiča in od drugod nosili. Ob njih so različni ambienti predstavljeni z avdiovizualnimi gradivi, ki dopolnjujejo razstavne prostore, kakor tudi interaktivni kotički za otroke in odrasle, ki glede na zanimanje posameznika in ciljnih skupin na prijeten način omogočajo pridobivanje novih izkušenj in znanj.

Razcvet tržiškega čevljarstva, tržiške šuštarije, kot Tržičani raje rečemo, sredi 19. stoletja so omogočili usnjarstvo in razvoj trgovine, kot tudi propad nogavičarstva, ki je do tedaj dajalo zaslužek mnogim ljudem, ki so živeli v trgu. Znanje je prehajalo iz roda v rod, mojstri so po nova znanja odhajali na tuje. Obutev so v bêrštatu, kot so rekli čevljarski delavnici, izdelovali ročno. Leta 1880 so v Tržič prišli prvi šivalni stroji.

Šuštarji so delali od jutra do mraka, od ponedeljka do sobote. Gregorjevo so praznovali, ker se je daljšal svetli del dneva, praznovanje Šuštarske nedelje sega v 60. leta prejšnjega stoletja.

Ljudje so cenili tržiško obutev – bila je poceni in trpežna, prodajali so jo daleč prek meja današnje Slovenije.

Za Tržič, njegovo preteklost in sodobnost ima poseben pomen rokodelsko izdelovanje obutve. Gre za tradicijo, ki se je v pričevanjih skupaj s predmetnim gradivom, listinami in fotografijami ohranila do sodobnosti. Rokodelsko izdelovanje obutve, pri čemer je mišljeno ročno šivanje nekaterih faz izdelovanja obutve, je bilo živo še v sredino 20. stoletja, deloma tudi še v njegovi drugi polovici, hkrati pa to predstavlja način izdelave, ki korenini v 19. stoletje in zgodnejši čas. Posebnost in hkrati splošnost predstavlja tržiška čevljarska delavnica – berštat. Ob tem je zanimivo čevljarsko orodje in rokovanje z njim, tudi materiali in vse drugo, kar je čevljar pri svojem delu potreboval. Nekatere na rokodelsko izdelovanje obutve vezane vsebine so pridobile simbolen pomen, vedenje o katerih se v sodobnosti zaradi spremenjenega načina življenja izgublja.

V Tržiču je izdelovanje obutve ob koncu 19. stoletja iz popolnega rokodelstva prešlo v polindustrijsko proizvodnjo, iz nje vzporedno z založništvom v industrijsko. Sicer pa ima osrednji pomen in mesto v razvijanju posebne tržiške identitete cehovska tradicija, ki je vplivala na vsakdanje in praznično življenje Tržičanov. Na njo se je naslanjalo nekdanje šolanje čevljarjev, z njo je bila povezana družbena struktura, ki so jo sestavljali vajenci, pomočniki in mojstri. Čevljarji so verjeli v zavetnika Krišpina in Krišpinjana, zanimiva so pričevanja o posebnostih nekdanjega življenja čevljarjev, povezana s ptičjim lovom, hranjenem ptic ipd. Od praznikov, ki se vežejo na starejše tradicije oz. iz pričevanj o njih izhajajo, sta ključna dva, ki imata svoje mesto tudi v sodobnosti, in sicer Gregorjevo in Angelska nedelja, na podlagi slednje se je razvila danes vseslovensko znana Šuštarska nedelja. Ob izdelovanju obutve v rokodelskih delavnicah so tržiški čevljarji pogosto hodili v štero, delati ljudem domov – bodisi na okoliške kmetije, tudi dlje na Koroško in drugam.

Izdelke tržiške čevljarske obrti in industrije niso nosili le Tržičani, kakor tudi Tržičani niso nosili le obutve, ki je bila izdelana v Tržiču, vpogled v obuvala, ki jih s konca 19. in celotnega 20. stoletja hrani Tržiški muzej, pa kažejo pestro podobo oblik obuval, ki je bila povezana z družbenim okoljem, kjer so se obuvala nosila, in z njihovo funkcijo. Tržičani so različno obutev nosili v različnih življenjskih obdobjih in ob različnih priložnostih (birma, poroka, vsakdan, praznik, šport …). Ob tem je zanimiv širši kontekst razvoja obuvanja v svetu in na Slovenskem – kontekst, ki dopolnjuje tudi vedenje o preteklem obuvanju Tržičanov.

V slovenskem prostoru ima posebno mesto tovarna obutve Peko. Ustanovil jo je Slovenec Peter Kozina, ki je na začetku 20. stoletja v tedanji nemškutarski Tržič vnesel povsem nove razsežnosti izdelovanja obutve. Sicer pa je za razvijanje vpogleda v preteklost Peka pomembna predstavitev proizvodnje obuval, vpogled v obuvala, ki predstavljajo rezultat proizvodnje, in predstavitev življenja ljudi, ki so delali v Peku ali so bili s Pekom kako drugače povezani. Od leta 1903, ko je bil Peko ustanovljen, pa do danes, ko obratuje v precej manjšem obsegu kot v njegovi zlati dobi pred desetletji, je mogoče spremljati razvoj, ki je ključno vplival na življenje Tržičanov. V njem je bilo zaposlenih od nekaj sto do nekaj tisoč Tržičanov, proizvodnja obuval je v zlatem obdobju dosegala več milijonov parov letno. Ogromno obutve so prodali na bivšem jugoslovanskem trgu, po letu 1955 so začeli s prodajo na vzhod Evrope, nekaj let pozneje na njen zahod, v nekdanji Jugoslaviji so oblikovali izjemno široko mrežo prodajaln, vodilni delavci Peka so sodelovali tudi pri ustanovitvi drugih obutvenih tovarn. Nenazadnje je Peko obiskal tudi predsednik bivše Jugoslavije Tito, ohranjena so kopita, ki so bila izdelana posebej zanj.

Sodobnosti ni brez preteklosti, koristno je, če se sodobnost s preteklostjo oplaja. Kljub temu, da je dediščina tržiškega okolja ključnega pomena za razvijanje lokalne identitete, so za to poslanstvo pomembne tudi vsebine, s katerimi se Tržič vklaplja v širši slovenski prostor. Za sodobnost in prihodnost je pomembno razumevanje preteklosti – ne le razumevanje tržiške dediščine temveč tudi razumevanje dediščine širšega slovenskega prostora, ki se odseva v zgodbah, izročilu ipd. Nenazadnje so za doumevanje razsežnosti današnjega obuvanja zanimiva obuvala znanih osebnosti iz slovenskega političnega, kulturnega, glasbenega in drugače v javnosti odmevnega življenja, kakor tudi obutev, ki jo ljudje danes nosimo.

Nekaj vsebin iz zbirke:

Steklene krogle, napolnjene z vodo, okrepijo in usmerijo snop svetlobe na mesto, kjer šuštar dela. Take luči so bile v Evropi v rabi vsaj že v 15. stoletju, ohranjena v Tržiškem muzeju pa predstavlja edinstven primerek na Slovenskem.

Luč na gavge je zanimiva zaradi svoje konstrukcije in delovanja. Po izročilu so čevljarji od sv. Mihaela 29. septembra do sv. Gregorja 12. marca, ko je bil dan kratek, zjutraj in zvečer delali ob luči. Svetlobo, ki jo je dajala sveča in pozneje petrolejka, so s pomočjo krogel usmerili tja, kjer so jo najbolj potrebovali – v naročje, kjer so izdelovali obutev. Na kvadratno desko so pritrdili štirioglat okvir – gavge, nanj pa z usnjenimi paščki pritrdili steklene krogle, ki so jih napolnili s prekuhano vodo. Na sredi stojala je prvotno stala sveča, pozneje petrolejka in skozi z vodo napolnjene steklene krogle razprševala močnejšo svetlobo v naročje čevljarja. Z usnjenimi paščki so usmerjali snop svetlobe, pomembni pa sta bili tudi velikost steklene krogle in, kot se je ohranilo v ustnem izročilu, starost vode v njej. Največja bunka je pripadala mojstru, pomočnikom pa manjše. Če je smel tudi vajenec sedeti za mizo pred svojo stekleno kroglo, naj mu nebi več veliko manjkalo do napredovanja med pomočnike.

Verkcojk

Čevljarji so pri delu uporabljali razno orodje, v celoti so ga označevali z imenom cvovje, oz. verkcojk (das Werkzeug, delovno orodje). Imenovali so ga z domačimi imeni, najpogosteje prevzetimi iz Nemščine. Z izrazom verkcojk so poimenovali pravzaprav vse, kar so prijeli v roke pri izdelavi čevlja, zato je težko opredeliti, kaj od številne opreme je bilo klasično orodje, kaj pa pripomočki, pomožni material in naprave.

Čevljarski ceh

Tradicija tržiškega čevljarstva sega v srednji vek. Čevljarji, ki so delali v trgu, so bili združeni v ceh, ki je določal pravila izdelovanja in prodaje obutve. Ceh je bil stanovsko združenje, v katerega so bili vključeni obrtniki, ki so se ukvarjali s posamezno dejavnostjo – v čevljarskem cehu so bili izdelovalci obutve. Vsi obrtniki, ki so delali v določenem trgu ali mestu, so morali biti člani ceha, sicer niso dobili obrtnega dovoljenja. Plačevali so članarino, s katero se je ceh vzdrževal, in upoštevali pravila, ki so narekovala njihovo delo in življenje.

Kdaj je bil v Tržiču ustanovljen čevljarski ceh, ni znano, vsekakor pred letom 1751, ko je v ohranjeni cehovski knjigi zabeležen prvi vpis. Formalno se je ohranil do leta 1859, ko je bila v Avstro-Ogrski razglašena obrtna svoboda, neformalno je obstajal še naprej.

V fremd

Znanje je prehajalo iz roda v rod ter od mojstrov na pomočnike in vajence. Čevljarji so se izpopolnjevali v tujini, šli so v fremd, bili so frentarji, kot so jim rekli. Vsak, ki se je v dobi cehovstva odločil postati rokodelec, je bil najprej kot vajenec deležen celotne vzgoje pri izbranem mojstru, ki ga je vzel v uk, ali pa se je skromne splošne izobrazbe naučil v šoli, stroke pa pri mojstru. Ta se je zavezal, da bo izobrazil vajenca tako glede izdelovanja obutve kot glede splošne omike, branja in pisanja. Vajenci so se dela učili v delavnici, obiskovali so nedeljsko ponavljalno šolo. Ko so opravili pomočniški izpit, so lahko odšli v uk na tuje, kjer so znanje izpopolnili.

Življenje in delo

Delavnik šuštarjev je bil prilagojen letnemu času in naročilom, v času med obema svetovnima vojnama je bil uveljavljen tedenski delovni ciklus. Z delom so začeli v ponedeljek, naročila so dokončali v soboto, ko so obutev əli (liefern, dobavljati), odpeljali v prodajo. Izdelano obutev so vozili z vlakom, še preden je leta 1908 vozil vlak do Tržiča, so jo najpogosteje lifrali na vlak v Podnart, vozili so jo tudi z avtobusom in drugimi prevoznimi sredstvi.

Mojstri, pomočniki in vajenci

V šuštarskih delavnicah je veljala dokaj stroga hierarhija. Na čelu je bil mojster, ki je skrbel za nabavo surovin, prikrojevanje usnja in prodajo obutve. Pomočniki so obutev izdelovali, gornje dele so šivale večinoma ženske, vajenci so skrbeli za manj zahtevna opravila, imeli so jih tudi za hlapce.

Krišpin in Krišpinjan

Krišpin in Krišpinjan, zavetnika čevljarjev godujeta 25. oktobra. Bila sta brata rimske plemiške družine, ki sta sredi tretjega stoletja, v času Dioklecijanovega preganjanja, odšla v Galijo. Ustavila sta se v mestu Soissons in tam začela z javnim oznanjevanjem evangelija. Izučila sta se čevljarske obrti, ljudem ponoči popravljala čevlje in kmalu postala znana in priljubljena, saj sta svoje delo opravljala brezplačno, razen, če jima ni kdo plačila vsilil. Ob delu sta na nevsiljiv način oznanjala evangelij. To je trajalo več let, dokler ni v Galijo prišel cesar Maksimijan. Zatožili so ju, zato ju je izročil v roke svojemu deželnemu oblastniku, ki je slovel po krutem sovraštvu do kristjanov. Mučil ju je na natezalnici, jima pod nohte na roki zabadal šilo in jima z živih teles rezal kožo v jermenih. Ker mu ni uspelo, da bi ju utopil z mlinskim kamnom okoli vratu, ju je dal vreči v kotel vrelega svinca, pa sta tudi iz njega prišla živa in zdrava. To je njunega mučitelja tako razjezilo, da se je sam vrgel v ogenj, ki so ga pripravili zanju. Umrla sta šele, ko je cesar ukazal, naj ju obglavijo.

Njuna imena izhajata iz izraza »crispus«, ki pomeni kodrolasec, oz. človek bujnih las. V nemškem jeziku je znan izrek »Krišpin je naredil čevlje za reveže in je dal tudi usnje zanje«, kar nakazuje na njuno veliko dobrodelnost.

Ustno izročilo Tržičanov govori o tem, da so tržiški šuštarji o njima vedeli le to, da sta njihova zavetnika in da sta umrla na ponedeljek. Od tod naj bi izviralo, da šuštarji ob ponedeljkih ne delajo, da »udarjo ta plavga«, da praznujejo »ta plav pondelk«. Od tod tudi med Tržičani priljubljeno rimano besedilo, znano v številnih različicah, a v osnovi podobno:

Nedeva je beva,

pondelek je plav.

U tork se na deva,

u sredo pa n mau.

U četərtək jo zastavəm,

u petək udarəm,

v soboto je rajtənga,

potlej pa gnar.

Gregorjevo

Na predvečer sv. Gregorja, 12. marca, ko goduje papež Gregorij I. Veliki (540 – 604), ki so ga prav posebej častili učitelji in učenci, glasbeniki ter razni obrtniki, je bila v Tržiču znana šega, v okviru katere so predvsem šuštarski vajenci po Tržiški Bistrici spustili goreče predmete, med njimi peharje in cambohe, v katere so dali oblance, tudi lično izdelane hišice, v katerih so bile prižgane sveče. S tem so simbolično oznanili prihod pomladi in daljšanje svetlega dela dneva. Sv. Gregor je po starem julijanskem koledarju namreč godoval na prvi pomladni dan – torej 21. marca, a se je praznovanje njegovega godu z novim koledarjem v 16. stoletju preneslo na 12. marca.

V štero

Da bi zaslužili, so šuštarji hodili po domovih. Tam so popravljali staro obutev in izdelovali novo.

Izraz štera izhaja iz nemške besede Storarbeit in pomeni izvrševanje obrtniških del na domu naročnika. V štero so šuštarji pogosto hodili v jeseni ali pred pustom, ko ni bilo veliko naročil. Hodili so predvsem na kmetije in tam ostajali po nekaj dni, izjemoma dlje časa. Cvovje, torej orodje in kopita so vzeli s sabo. Delali so od ranega jutra do večera, poskrbljeno je bilo za njihovo hrano in spanje. Za opravljeno delo so dobili plačilo. Delo je potekalo od ranega jutra do večera. Kot delovni prostor je navadno služil čevljarju kar kot hiše, osrednjega bivalnega prostora, ob toplem in lepem vremenu so delali pred hišo.

Tržiški čevljarji so izdelovali, kot so rekli, ufrimano obutev – obutev, izdelano po meri za znanega naročnika, in kolekturo – kolekcijo, obutev serijske izdelave.

Proti koncu 19. in v 20. stoletju se je vse bolj uveljavljala serijska izdelava obutve, ki je temeljila na založništvu. Do prve svetovne vojne so se informacije o novostih izdelovanja obutve prenašale prek osebnih stikov, na blagovnih in vzorčnih sejmih ter na velikih obrtniško-industrijskih razstavah. Na velesejmih so ponujali nove vzorce, na podlagi katerih so potniki naročali večje količine blaga neposredno pri proizvajalcih ali večjih trgovskih hišah, ki so organizirale proizvodnjo po sistemu založništva. Proizvajalci iste ali sorodnih branž so se predstavili na enem mestu, tako da je kupec imel pregled nad blagovno ponudbo in jo je lahko primerjal.

Pot v industrijo

V zadnji četrtini 19. stoletja se je v Tržiču začela razvijati industrijska proizvodnja obutve. Prvi tovarni, Združene usnjarske in čevljarske tovarne Mally & Demberger in Goeken & Müller, sta ustanovila nemška podjetnika.

Sprva je bilo v tovarni Mally & Demberger zaposlenih 12 prirezovalcev in 18 cvikarjev. Pozneje je v njej delalo več kot 100 žensk. V najboljših letih so izdelali 300.000 parov obutve letno. V tovarni Goeken & Müller so letno izdelali do 150.000 parov teksane, zbite in obrnjeno šivane obutve ter copat. Okrog 500 čevljarjev je za potrebe tovarn obutev izdelovalo na svojih domovih v Tržiču, v vaseh Sebenje, Vetrno, Kovor, Križe, Senično, Žiganja vas in Zvirče.

Ustanovil jo je Peter Kozina, rojen v Dolenji vasi pri Ribnici leta 1876. Bil je slovenski trgovec in podjetnik, pionir slovenske obutvene industrije.

Že kot kmečki fant je v rani mladosti izkazoval trgovsko žilico, ki je bila značilna za večino Ribničanov. V domači ljudski šoli se je odlikoval zlasti v branju in računanju. Osnov trgovskega poklica se je izučil pri uglednem trgovcu z deželnimi izdelki Johanu Bakovniku v Šmartnem pri Litiji. Ob koncu vajeniške dobe mu je Bakovnik zaupal celo vodenje podružnice v Gabrovki.

Leta 1896 je dobil svojo prvo službo v trgovini Antona Krisperja v Ljubljani, kjer so ga dodelili na oddelek z obutvijo. Tako se je seznanil z dobavitelji-čevljarji iz okolice Tržiča ter načini proizvodnje in prodaje obutve na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Leta 1903 je z družabnikom ustanovil svojo prvo trgovsko firmo Hitzl & Kozina in nadaljeval s prodajo čevljev, slamnikov, zobotrebcev in glavnikov po celotni Avstro-Ogrski.

Okoli leta 1906 je v Tržiču organiziral manjšo čevljarsko delavnico, okoli 1910 pa v hudem nacionalnem boju z nemško gospodarsko konkurenco v Tržiču ustanovil prvo slovensko proizvodno-trgovsko podjetje Peter Kozina & Co. za industrijsko izdelavo obutve s sedežem v Ljubljani.

Bistvo Kozinove podjetniške ideje je bilo povzdigniti hišno industrijo čevljev na Gorenjskem in pritegniti delavce iz mračnih delavnic, jim ponuditi delo z urejenim delavnikom in socialno varnostjo v svetlih higienskih prostorih tovarne za boljši zaslužek ter jih seznaniti z moderno tehnologijo strojne izdelave čevljev. Za prodajo kakovostne obutve je uvedel lastno trgovsko znamko Peko, sestavljeno iz začetnic njegovega imena in priimka Pe(ter) Ko(zina).

V 20. letih 20. stoletja je Kozina postal priznan in ugleden slovenski gospodarstvenik in član številnih osrednjih slovenskih gospodarskih institucij. V Ljubljani je kupil nekdanjo Zoisovo graščino in jo v celoti prenovil, v Tržiču razširil tovarniško poslopje, v Pristavi zgradil stanovanjsko hišo za mojstre in nameščence, osnoval pa je tudi trgovsko mrežo prodajaln obutve znamke Peko po ozemlju prve Jugoslavije. Sodeloval je z obrtno in meščansko šolo v Tržiču, podpiral je številna društva in nekatere slovenske umetnike. Tako Ljubljančani kot Tržičani so se ga spominjali kot uglajenega gospoda, vedno oblečenega po zadnji modi, ki je velikodušno skrbel za ugled svojega podjetja. Njegove odlike so bile vztrajnost, volja, delavnost in socialni čut.

Njegovi poslovni uspehi so poleg širših družbenih razlogov začeli usihati v drugi polovici 20. let tudi zaradi prevelike lahkovernosti v boju z neusmiljeno kapitalistično konkurenco, državno gospodarsko politiko, nekaterimi nameščenci in nezadostnim lastnim kapitalom.

Leta 1930 je umrl nenadne smrti. Njegovo podjetje Peter Kozina & Ko. je v 30.tih letih zamenjalo kar nekaj lastnikov, iz sodnega registra pa je bilo izbrisano šele v procesu nacionalizacije leta 1948. Tedaj je v prvotnem poslopju s proizvodnjo obutve nadaljevalo socialistično podjetje Triglav.

Zgodnjih in zanesljivih podatkov o obuvanju Tržičanov in okoličanov nimamo, predmeti, ohranjena obutev in fotografije pa pričajo, da so v zadnjih desetletjih 19. stoletja za pražnje priložnosti tako kmetje, kot delavci in tržani nosili visoke čevlje na vezalke. Tržičani so nosili tudi cokle in škornje, obuvali so copate. V začetku 20. stoletja še bolj pa v času med obema svetovnima vojnama so se v obuvanju uveljavili izjemo različni čevlji, tudi sandali, cokli, copati in druga obuvala.

Razlika med trškim, delavskim in kmečkim prebivalstvom se je kazala v materialih, zahtevnosti izdelave, količini obutve in njenem vzdrževanju. Medtem ko si nekateri kmečki otroci niso mogli privoščiti niti enega novega para čevljev, so imeli tržani tudi po več različnih parov obutve. Sicer pa so zlasti otroci poleti pogosto hodili bosi.

Za zimo – predvsem za zimsko delo – so čevljem dodajali usnjene, redkeje pletene gamaše, za sneg in dež galoše. Posebno obutev so uporabljali za šport – npr. za drsanje in smučanje.

Po drugi svetovni vojni so obuvala postajala oblikovno še bolj pestra, ljudem so postala bistveno bolj dostopna, vse bolj specifična je postajala tudi raba. Drugačne čevlje so ljudje uporabljali za delo, za različne pražnje dni, za šport ipd.

Tržiški čevljarski mojster in učitelj čevljarstva Andrej Tišler je v enem od prispevkov za sredino drugega tisočletja zapisal, da so Tržičani izdelovali kordovansko usnje, iz katerega so čevljarji izdelovali lepe, lahke ženske čevlje, okrašene po modi, ki so jo opazovali na osebah, potujočih skozi Tržič – take naj bi tedaj nosile tudi Tržičanke.

O obutvi žensk ob koncu 19. in prvi polovici 20. stoletja pričajo fotografije in različna ohranjena obuvala. Razlika med trškim, delavskim in kmečkim prebivalstvom se je kazala v materialih, zahtevnosti izdelave, količini obutve in njenem vzdrževanju. Medtem ko si nekateri kmečki otroci niso mogli privoščiti niti enega novega para čevljev, so bile razmere v Tržiču precej drugačne. Tržani so imeli po več parov čevljev, najpremožnejši tržani v prvi polovici 20. stoletja tudi čevlje različnih namembnosti (za vsakdan, za praznike, šport, ples …), ki so jih redno in skrbno vzdrževali.

Nedvomno so ljudje za oblačila porabili različno veliko denarja, in sicer glede na svoje siceršnje premoženjsko stanje in glede na druge dejavnike, ki so vplivali na oblačilno porabo, je pa nakup obutve predstavljal enega večjih finančnih zalogajev. Zato so bili čevlji želeni in so zlasti pri otrocih prehajali od enega do drugega – od starejšega na mlajšega in tudi od premožnejšega do revnejšega. Ob vsakdanjih poletnih dneh so predvsem dekleta iz kmečkih okolij, redkeje ženske, hodila bosa, nosila pa so tudi doma izdelane copate, šivane iz ostankov blaga ali iz ponošenih oblačil. Med obema svetovnima vojnama so ženske ob slabem vremenu nosile gumarce, ki jih je delala tovarna Bata, svoje čevlje pa skrbno pazile. Za pokoro so hodile bose na romanje.

Glede najstarejših podatkov o obuvanju moških v Tržiču in okolici smo v podobni zadregi kot pri obravnavi obuvanja žensk. Andrej Tišler je povzel Valvasorjev zapis, da v Tržiču izdelujejo kordovansko usnje, ter nadaljeval, da so iz njega domači čevljarji izdelovali lahke moške čevlje, lepo okrašene po modi, ki so jo opazovali na osebah, potujočih skozi Tržič.

Pričevanj o obuvanju Tržičanov in okoličanov imamo v poznejših stoletjih več, tudi o tem, da so ljudje precej pogosteje kot danes hodili bosi. Ne zato, ker bi želeli skrbeti za zdrav razvoj nog, ampak zato ker so bila obuvala draga in jih zlasti v kmečkem okolju niso mogli zagotoviti vsem – zlasti otrokom ne. Ti so bili ob vsakdanjih dneh pogosto bosi od rane pomladi do pozne jeseni, v soncu in dežju, za pražnje dni pa so si čevlje izposojali od bratov in sester. A otroci niso bili bosi le v kmečkem okolju, temveč poleti, ko ni bilo hladno, tudi v trškem, kjer so sicer med obema svetovnima vojnama nosili tudi sandale.

Da bi bila obutev odporna proti mokroti, so čevlje in škornje mazali z mastjo, jih zato, da bi bili lepi, mazali s sajami in jih glancali ali gloncali. Med barvami sta vsaj od konca 19. stoletja dalje povsem prevladovali črna, rjava in rdečerjava. Zaradi slabih poti in umazanega dela je bila obutev pogosto blatna ali drugače umazana. Po tem, ali in koliko so bili čevlji čisti in zloščeni, se je hitro videlo, kdo prihaja iz kmečkega okolja in kdo iz trškega. Tržani so navadno pazili, da bi bila njihova obutev vedno videti skrbno vzdrževana, kmetje in delavci videza skrbno urejene obutve navadno niso zmogli doseči – zlasti ne za vsakdan. Obuvala so sicer čistili, jih tudi mazali, da so se svetila – jih biksali in zato imeli čevlje in škornje na biks, od koder rima ma škorne na biks, pa u varžetu niks.

V sedemdesetih letih 19. stoletja v Tržiču ni bilo šivalnih strojev – ti so prišli v Tržič šele z razvojem industrijske proizvodnje. Čevljarji so čevlje izdelovali ročno. Za kmečko prebivalstvo so izdelovali največ čevlje iz črnega mazanega svinjskega in kravjega usnja. Boljšo obutev so izdelovali iz telečjega usnja, zlasti lažjo pražnjo obutev pa iz črnih in barvanih kozjih in ovčjih kož. Čevlji na biks so bili izdelani iz rjavih telečjih kož, in sicer tako, da je bilo lice obrnjeno na znotraj, gladka mesna stran pa na zunaj.

Za zimo – predvsem za zimsko delo – so čevljem dodajali usnjene, redkeje pletene gamaše, tudi galoše. Izjemoma se tudi pri moških omenjajo copati.

Človek z okolico ne komunicira le z besedami temveč tudi neverbalno, in sicer med drugim z osebnim videzom, tudi obuvanjem. Mediji nam vsak dan nazorno prikazujejo, da so demonstratorji nove mode modni kreatorji, manekeni, slavni glasbeniki, filmski junaki in današnje uspešne, družbeno zaželene in v javnosti znane osebe. Z nakupom produktov nove oblačilne mode, novih čevljev na primer, »kupimo« tudi posebne lastnosti želenih, slavnih, znanih ..., vsaj nekateri si ob tem nadejajo, da bodo prav tako postali uspešni, v družbi zaželeni, opaženi.

Obutev, ki so jo Tržiškemu muzeju darovali širšemu okolju bolj ali manj znani Slovenci, priča o tem, da ti nosijo povsem običajna obuvala, torej obuvala, kupljena v trgovinah z obutvijo, ki jih obiskujejo tudi medijem povsem neznani obrazi, in obutev, ki je bila kupljena v prestižnih trgovinah oz. je bila izdelana posebej zanje. A bolj kot način izbire obutve nam so nam pri oblikovanju zbirke obutve znanih pomembne okoliščine, ki so na nakup oz. nošenje izbranih obuval vplivale – nekaj primerov je predstavljenih v nadaljevanju.

Dr. Bojan Knific,

kustos Tržiškega muzeja