FOUR DECADES OF THE TEXTILE CONSERVATION AND RESTORATION WORKSHOP

Največja zbirka historičnih tapiserij na Slovenskem, ki jo hranimo v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož, je tesno povezana z ustanovitvijo prve muzejske konservatorsko-restavratorske delavnice za tekstil, ki je bila dolga leta tudi edina v naši državi. Ptujski muzej je namreč leta 1982 pričel z reševanjem dragocenih bruseljskih tapiserij z začetka 17. stoletja z motivi iz Odisejevega življenja. Takratna kustodinja dr. Marjeta Ciglenečki je že konec leta 1979 navezala prve stike s priznano strokovnjakinjo na področju restavriranja historičnega tekstila prof. Miro Ovčačik Kovačević iz Zagreba, ki je v začetku naslednjega desetletja v prostorih Tovarne volnenih izdelkov Majšperk uvajala štiri delavke v konservatorsko-restavratorsko delo na prvi izmed štirih Odisejevih tapiserij. 

Leta 1990 se je restavratorski atelje iz Majšperka preselil v drugo nadstropje Ptujskega gradu, ob tem pa je muzej zaposlil eno izmed tkalk iz prvotne restavratorske ekipe. Nekaj let kasneje je muzej ob podpori Ministrstva za kulturo lahko zaposlil še eno konservatorko-restavratorko. Zaradi neustreznih razmer za izvajanje vseh faz konservatorsko-restavratorskih postopkov v grajskih prostorih je bilo potrebno razmišljati o selitvi v primernejšo delavnico. Konservatorsko-restavratorski atelje za tekstil je ob celoviti prenovi starih ptujskih zaporov leta 2002 dobil nove in ustrezno opremljene delavniške prostore. 

Skozi leta se niso izboljševali samo pogoji za delo, ampak tudi znanje, ki so ga na področju ohranjanja historičnih tekstilij muzejske konservatorke-restavratorke pridobivale na različnih izobraževanjih v tujini. Na osnovi poglobljenega znanja so poleg reševanja muzejskih baročnih tapiserij pričele izvajati tudi konservatorsko-restavratorske posege na poškodovanih tekstilijah, kot so prapori, čipke, liturgična in druga historična oblačila, pa tudi na arheoloških tekstilnih najdbah. Ptujska delavnica za tekstil sprejema v restavriranje tudi predmete iz drugih slovenskih muzejev in galerij ter različnih društev. 

Muzejske konservatorke-restavratorke so tudi v zadnjem desetletju izvedle številne zahtevne posege, in sicer na koptskih tkaninah, nastalih od 3. do 6. stoletja, iz Narodnega muzeja Slovenije, kazuli oziroma t. i. Hasanovem plašču iz 17. stoletja iz Pokrajinskega muzeja Kočevje, liturgičnem pluvialu iz zgodnjega 18. stoletja iz Muzeja krščanstva na Slovenskem, viktorijanskih poslikanih tkaninah z biblijskimi prizori za razstavo v Narodni galeriji, svilenem fraku s konca 18. stoletja iz Pokrajinskega muzeja Koper in zastavi meščanske garde iz Novega mesta z letnico 1875 ter sončniku iz prve polovice 20. stoletja, oboje iz Dolenjskega muzeja Novo mesto. Občutljivim historičnim tekstilijam so v celoti ali pa vsaj deloma povrnile nekdanji blišč in lepoto ter podaljšale njihovo življenjsko dobo. Ob vsem naštetem niso zapostavljale predmetov iz domačega okolja. Izvedle so preliminarne konservatorske posege na krhkih in zelo poškodovanih srednjeveških tekstilijah iz prezbiterija grobnice v dominikanskem samostanu na Ptuju, v lasti ZVKDS – Centra za preventivno arheologijo, ter poskrbele za njihovo hranjenje v ustreznih pogojih. Prav tako so skrbno restavrirale osem tapiserij Marija Preglja, ki so bile nekdaj v lasti Kota, danes pa so del fonda ptujskega muzeja, poleg štirih bruseljskih tapiserij pa tudi tapiserijo s figuralnimi prizori, ki so jo konec 17. stoletja stkali v Aubussonu, in nekatere druge, v sklopu stalnih zbirk v Ptujskem gradu razstavljene muzealije, kot so samostanski izdelki iz 17., 18. in 19. stoletja ter prapor ptujske meščanske garde iz leta 1769. 

Zgodovina prve konservatorsko-restavratorske delavnice za tekstil v Sloveniji, ki obeležuje štirideseto obletnico delovanja v okviru Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož, priča o tem, da je vsak začetek težak, a se z dovolj entuziazma in vloženega truda lahko postavijo dobri temelji in premikajo meje v napredku strokovnega znanja in konservatorsko-restavratorskih veščin. Ob tem uveljavljenost in uspešnost ptujske delavnice za tekstil v slovenskem okolju dokazuje, da lahko pri obravnavi in rokovanju s historičnim tekstilom tudi na domačih tleh sledimo v tujini uveljavljenim trendom in profesionalnim praksam. Dela in uspešno rešenih novih izzivov tudi v prihodnosti zagotovo ne bo zmanjkalo.