Lendavčan Lajči Pandur je izhajal iz znane umetniške družine, ki je na področju kulture dejavna še danes. Njegov umetnostni razvoj so pomembno zaznamovala leta študija na Akademijah v Zagrebu in Budimpešti. Nanj sta opazno vplivala hrvaška profesorja Ljubo Babić in Vladimir Becić, prvi s krajinami, drugi zlasti s figurami, madžarski profesorji pa so ga seznanili s post-nagybánskim gibanjem, ki je temeljilo na upodabljanju podeželskih, ruralnih tem, katerim v Pandurjevem slikarstvu pripada posebno mesto. Med študijem je ustvarjal tudi risbe, grafike in akvarele, kasneje pa se je osredotočil predvsem na oljno slikarstvo po katerem je najbolj znan, ter na ilustriranje knjižnih del prekmurskih avtorjev.
Pandurjevo osrednje izrazno sredstvo je vselej ostala barva. V večini svojih del jo je v debelejših nanosih nanašal z lopatico, zanj značilen pa je predvsem zemeljski kolorit. Ta zaznamuje najpomembnejši sklop njegovih del, v katerem je s svojstvenim likovnim izrazom upodabljal motive iz rodnega Prekmurja, ki obsegajo upodobitve tamkajšnje krajine, živali, kmečkih opravil, podeželskega življenja, prekmurskih Romov in ostalega prebivalstva.
Pandur je skozi svoje celotno ustvarjanje ostal zavezan figuraliki. Bil je dober portretist, ki je pogosto slikal tudi člane svoje družine, med drugim sina Ludvika, ki je danes priznan slikar. Posebej zanimive so njegove upodobitve anonimnega prebivalstva prekmurskega podeželja, med katere sodi tudi delo Potepuh. Podobo starejšega možaka s palico in vrčem je umetnik umestil v rjavo krajino, ki predstavlja vrhunec uporabe zemeljskega kolorita v Pandurjevem slikarstvu. (Nike Duh, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
