Razstava Albino Stulin: Kipi

Kiparstvo se je v zadnjih dveh desetletjih, v času pospešenega tehnološkega razvoja, močno transformiralo: postalo je performativno in interaktivno, kar pomeni, da se je od plastičnega oblikovanja snovi razširilo na modeliranje družbenega prostora, žive substance in celo človekovega zaznavanja. Vendar nove izrazne oblike niso izpodrinile klasičnega kiparstva, prav nasprotno: zdi se, da je ustvarjanje iz naravnih materialov, kamna, lesa, gline, ponovno v porastu.



Albino Stulin ni nikoli podvomil v izpovedno moč kamna, trdega in grobega materiala, iz katerega že več kot tri desetletja oblikuje neverjetno »mehke« in občutene skulpture. V svojih tematsko raznovrstnih delih, izklesanih iz marmorja ali granita, poudarja predvsem lepoto materiala, ki mu nevsiljivo vtisne svojo misel, idejo ali sporočilo. Izbor materiala z ustrezno notranjo strukturo je v njegovem delovnem procesu primarnega pomena, saj kamen pojmuje kot živo materijo, ki že vsebuje neko inherentno formo. Kipar jo mora le prepoznati in kiparsko artikulirati.



Ker poskuša Stulin pri oblikovanju skulptur ohraniti naravno formo kamna, je njegov kiparski jezik reduciran, omejen na bistvene poteze. V posameznih delih, kot je Poklon knjigi, išče pravo razmerje med grobo in gladko polirano površino, ki je povsem usklajena s temo skulpture: gre namreč za simbolično upodobitev zgodovine knjige od Mojzesovih knjig, ki so prikazane v spodnjem delu masivnega kuba, do danes. Na drugih skulpturah je njihova površina v celoti ročno zglajena, preoblikovana v organske, konkavno-konveksne, močno stilizirane oblike, s katerimi poudari zgolj najpomembnejše linije motiva, ki je v posameznih primerih komaj prepoznaven (Molitev). Posebne vizualne učinke dosega s pomočjo valovitih prelivov oblik in gub, ki dajejo kipom svojevrstno dinamiko (Razvoj kvadra). Med pomembnimi karakteristikami avtorjevega kiparskega pristopa velja omeniti tudi iskanje ravnotežja: tako med različnimi vrstami kamnov (Skupaj) kot med obliko in vsebino, ki se navezuje zlasti na njegovo intimno občutenje življenja (Samota, Par) in refleksijo o nedoumljivih razsežnostih človekovega bivanja.



V zadnjih delih, ki jih je pomenljivo poimenoval Meja v vesolju, premišljuje o mejah, ki jih človek ustvarja vsepovsod. Meja je seveda močno zaznamovala Stulinovo življenje v Beneški Sloveniji, vendar je njegovo razmišljanje – kot namiguje naslov del – precej širše. Kipi so kiparske upodobitve kozmičnega prostranstva, na katerih razbrazdana tekstura marmorja zaznamuje razsežnost vesolja – nekakšen makrokozmos v mikrokozmosu. Krožne vdolbine simbolizirajo planete, medtem ko vklesane črte in stopničasto odrezani robovi kamna ponazarjajo meje, ki jih v brezmejnem vesolju v fizični obliki ni mogoče postaviti. Vizualizacija metafizičnih razsežnosti človekovega življenja je prisotna tudi v delu Renesansa, ki je avtorjeva izvirna oblikovna varianta kamnite skulpture na Štalenski gori (8.–9. stoletje). Kip z upodobitvijo stiliziranih obrazov treh mož naj bi namreč simboliziral staroslovansko božanstvo Triglav, po katerem je dobila ime najvišja gora na ozemlju Slovenije. Stulin je skulpturo iz črnega belgijskega marmorja sicer zasnoval precej bolj abstraktno, z značilnimi krožnimi vdolbinami, ki jih lahko povežemo z duhovnim preporodom. Kombinacijo krožnih form in kvadratne oblike na zgornjem delu skulpture pa lahko prav tako interpretiramo kot povezavo med duhovnim in zemeljskim.



Da je izhodišče zadnjih Stulinovih del refleksija o duhovnem preporodu človeka, kaže tudi delo Arka, ki ga je zasnoval kot hommage judovski kulturi: delo se namreč navezuje na Noetovo barko, s katero je rešil svojo družino in živali vesoljnega potopa. Oblikovna zasnova kipa je ponovno izvirna, saj je sestavljen iz treh delov, postavljenih drug vrh drugega, ki pa niso fiksno pritrjeni, ampak omogočajo rahlo premikanje. Avtor je malo plastiko tudi oblikoval z namenom, da se je gledalec lahko dotakne in začuti rahlo gibanje, njeno nestabilnost. Z dotikom sicer ruši nedotakljivost umetniškega dela, vendar gledalcu omogoči celovito dojemanje kiparskega dela, tako vizualno kot taktilno.



Razstavljena dela Albina Stulina so oblikovno in vsebinsko raznolika, saj postaja tematika njegovih del vse bolj poduhovljena, prežeta z razmišljanji tako o njegovi lastni biti kot o zgodovini, religiji, filozofiji in eksistenci človeštva nasploh. Avtor sicer v delih vizualizira predvsem osebna spoznanja na svoji življenjski poti, hkrati pa so skulpture, na katerih obliko vedno podredi vsebini, sredstvo za njegovo intimno komunikacijo z zunanjim svetom.



Nataša Kovšca,


umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka


Exhibitions and events

Po sledi Merkurja: Idrija - Almadén

Permanent exhibition

Mestni muzej Idrija Vas vabi na odprtje nove stalne razstave Po sledi Merkurja: Idrija in Almadén. Z njo bo celovito predstavljena dediščina živega srebra, ki jo na UNESCO Seznamu svetovne dediščine...

Zgodbe, vklesane v čas

Permanent exhibition

Na dan muzejev, v petek, 18. maja 2018, na široko odpiramo vrata našega muzeja na vseh lokacijah na Idrijskem in Cerkljanskem. Ob 18. uri vas lepo vabimo na odprtje lapidarija na idrijskem gradu...

Activities from this museum

We don't have anything to show you here.


Suggested Content