Delo je v celoti posvečeno papirju kot materialu, ki je bil skozi stoletja bistven tako za pisanje kot za umetnost knjige, danes pa ga postopoma nadomeščajo različni elektronski mediji. S to knjigo umetnica izraža spoštovanje papirju tako, da naredi papirnato zavetišče za papir. Objekt, ki izgleda kot trdna bela opeka, je alegorija zavetja za razne vrste napisanih besed in njihovega nosilnega materiala. Ko odpremo pokrov oblečen v klobučevino, se pojavi trak japonskega papirja, ki ga lahko izvlečemo in zgibamo navidezno v neskončnost. Na njem so umetničine gravire in besedila v raznih jezikih, vse pa je podvrženo ideji zavetišča.