Osamljenosti. Izrazi tesnobe v "prekmurski" likovni umetnosti. Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota

Igor Banfi, Dubravko Baumgartner, Nikolaj Beer, Robert Černelč, Sandi Červek, Ladislav Danč, Marjan Gumilar, Štefan Hauko, Zdenko Huzjan, Nataša Kos, Franc Mesarič, Mirko Rajnar in Dušan Šarotar

Gostujoča razstava Galerije Murska Sobota

Kustos razstave: dr. Robert Inhof

19. junij–30. avgust 2020

Odprtje razstave bo v petek, 19. junija 2020, ob 19. uri v Pilonovi galeriji Ajdovščina.

Razstava Osamljenosti. Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti (izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota) je posvečena častitljivemu jubileju, 100. obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Razstava pokaže, da Prekmurje niti na področju likovne umetnosti ni osamljen brod, ki brezciljno plove po zakotnih močvirjih anonimnosti in lastnega malodušja. Razstavljena dela nam razkrivajo, da likovna umetnost v Prekmurju ni – ne v dobrem ne v slabem – od vsega izolirana umetnost, ki z umetnostjo, ki se je razvijala drugod po Sloveniji nima nobene zveze. Kakovost slikanja in sam umetniški izraz, ki je tokrat zajet v naslovu in podnaslovu razstave, nista lokalnega, temveč univerzalnega značaja, saj umetniška dela, ki izražajo osamljenost, tesnobnost in melanholijo najdemo domala povsod po svetu. To ne pomeni, da nekaj, kar nastane v majhnem okolju, s tem, da je izraženo kot univerzalno, povsem razvodeni in izgubi lastno identiteto.

Tokratna razstava se kronološko začne s skupino DHLM (Ladislav Danč, Štefan Hauko, Lojze Logar, Franc Mesarič), ki je delovala v letih 1970–1974 in katere predstavniki so hkrati tisti prvi likovni umetniki, s katerimi se je v Prekmurju začel brezkompromisni modernizem. Posamezni člani te skupine so v naše okolje prinesli tudi odmeve sočasne sodobne svetovne likovne umetnosti, kot sta pop art in hiperrealizem. Poudariti velja, da se je to zgodilo sočasno z velikimi umetnostnimi tokovi, in ne z običajno zamudo.

Razlika v konceptu teh dveh razstav je predvsem ta, da je pričujoča razstava tematska, vsa razstavljena dela pa so izbrana iz fonda stalne zbirke Galerije Murska Sobota. S tem je kustos in avtor razstave ter direktor Galerije Murska Sobota dr. Robert Inhof hotel opozoriti na bogato, izvirno in vrhunsko likovno ustvarjanje v Prekmurju.  V delih predstavljenih umetnikov je moč najti skupni tematski in nezgrešljivi imenovalec, ker je likovno ustvarjanje v tem prostoru tako zelo razvejeno. Drug, prav tako pomemben segment pa je ta, da pri razstavljenih delih ne gre le za izbor, temveč – zaradi prostorskih danosti – za izbor izbora. Vseh del iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota, ki spadajo v dani tematski okvir, ni mogoče razstaviti naenkrat.

Téma razstave je téma osamljenosti, tesnobe in melanholije kot tisti skupni imenovalec, ki se v preseku dobrih petdesetih let izčrpno izrazi pri različnih »prekmurskih« umetnikih. Naravnost nemogoče je, da bi kdo pred temi izbranimi deli doživel in v njih razbral občutke brezbrižnosti, razigranosti ali entuziazma. Gledalci jih označujejo z besedami: depresivno, morbidno, težko, zamorjeno in podobno. S problematiko in tematizacijo horizonta, praznine in melanholije dr. Inhof poskuša razložiti, kaj ti pojmi pomenijo in kako se kažejo v delih predstavljenih umetnikov. Prav tako poskuša pokazati, da »prekmurska« likovna umetnost ne vsebuje popolnoma drugačnega izraza, torej takega izraza, kakršnega bi lahko zaznali le v Prekmurju in nikjer drugje. Likovni jezik in rokopis, s katerim se izraža, je izviren in geografsko nezamejen. Ravno zato je univerzalen, saj v njem ni mogoče zaznati nobenih lokalizmov in regionalizmov. Pridevnik »prekmurski« je zapisan v narekovajih zato, ker z njim avtor razstave označuje zgolj izvor ali kraj delovanja obravnavanih umetnikov, ne pa kakih posebnih slogovnih in pomenskih prekmurskih specifik, ki bi jih predstavljena dela nekako – mogoče tudi nostalgično – vsebovala ali nanje namigovala.

Tematika pričujoče razstave pa je samo eden izmed tematskih presekov, v katerem lahko predstavimo dela omenjenih umetnikov. Moment horizonta ter téma osamljenosti, melanholije in tesnobnosti še zdaleč nista edini in izključujoči skupni imenovalec, na katerega lahko spravimo ali zaradi katerega bi lahko presojali kakovost in izvirnost umetniških del. Ob tem so v Prekmurju delovali in še delujejo različni umetniki, ki so dosegli ravno takšno prepoznavnost in izjemno visoko stopnjo umetniškega izraza, hkrati pa so pripomogli k likovni artikulaciji Prekmurja. Vendar pa je njihov izraz drugačen in jih v pričujočo razstavo nikakor ne bi mogli vključiti, ne da bi jih položili na Prokrustovo posteljo. Tudi če bi se to zgodilo, razstava sama po sebi zaradi prostorske omejenosti galerijskega prostora ne bi pokazala tako rekoč ničesar razen preprostega niza, ki nikakor ne bi mogel biti spodoben in celovit pregled likovnega ustvarjanja v Prekmurju. V tem primeru bi se vse začelo in tudi končalo zgolj pri sodelovanju, medtem ko od takšne razstave nihče ne bi imel nič.

Bistvo umetniških del predstavljenih umetnikov je ravno v tem, da jih po kakovosti ne moremo več razumeti kot lokalne umetnike, saj so se morali dokazati v širšem domačem in tujem prostoru, ki se za lokalizme in lokalne specifike niti najmanj ne meni. To dejstvo ne pomeni podrejanja, pomeni zgolj razvidnost kriterijev prepoznavnosti, ki so jih ti umetniki morali doseči. Da so se lahko dokazali v okviru takšnih zahtev, so morali vrhunsko in izvirno umetniško obvladovati svojo obrt, ta pa lahko postane umetnost šele takrat, ko umetnik vrhunsko obvladovanje metjeja razume kot temeljni pogoj svojega ustvarjanja.

V predstavljenih delih kot njihov skupni imenovalec zasledimo odmevanje in nenehno izzvenevanje praznega prostora znotraj fizično neobstoječega prostora. Vsak umetnik ta duhovni horizont tematizira in problematizira po svoje. Igor Banfi si prizadeva to praznino zapolniti z religiozno kontemplacijo, Dubravko Baumgartner izničuje horizont tako, da vanj postavlja dele uničenih hiš, ki v tem prostoru delujejo kot paravani in prostorske cezure, Nikolaj Beer ga izpolni z nerodovitno zemljo, ki kot mitični Saturn použije vse, na koncu tudi sebe, Robert Černelč naredi okvirje gibajočih se slik, v katerih se podobe počasi talijo in »ploščijo« v ravno črto, Sandi Červek duhovni horizont zapre in iz slike naredi črno ogledalo, ki v prostor gledalca odbija svetlobo in ga gleda s svojim očesom, Ladislav Danč to praznino zvije v ovinek, ki je samo detajl nekega širšega rondoja, v katerem je človek postavljen v stanje večnega prihajanja na izhodiščno mesto, Marjan Gumilar ga pretvori v kolaž, ki se spremeni v zlitje obeh horizontov, ki od tod spet preidejo v madeže kot mikroskopsko vidne strukture notranjosti telesa, Štefan Hauko ta prostor izpolni s svojimi oblaki, močvirjem in podobami utopljencev, ki tavajo nekje vmes, Zdenko Huzjan ga naseli z močvirjem živega blata, v katerem se pojavijo in nato izginejo njegova tragična bitja, Nataša Kos tematizira praznino horizonta s fotografijami televizijskega zaslona in intimizma lastnega doma, Franc Mesarič ga tematizira tako, da se njegov odsev sprva ujame v praznih mestnih interjerjih, nato pa se dokončno fiksira v podobo mrtvega morja, Mirko Rajnar si prizadeva prestopiti ta razcep in se zavarovati pred zlim pogledom z različnimi perutnicami, odsekano glavo Lune in maskami, Dušan Šarotar pa to praznino zapolni s fotografijami fantazmagoričnih oblakov, v katerih se duše prikažejo in se v njih tudi razblinijo.

Vsaka takšna razstava je hkrati tudi zahvala vsem tistim, ki so si nekoč prizadevali najti in tudi našli skupno soglasje, zaradi katerega sploh imamo to, kar imamo. Hkrati je zahvala vsem tistim, ki so pred nami vzpostavljali razstaviščno dejavnost in začeli sestavljati stalne zbirke.

Vsa razstavljena dela so iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Sočasno v Galeriji Murska Sobota, Pilonova galerija ob letošnjem spominu na 50. obletnico smrti Vena Pilona, gostuje z izborom stalne zbirke Vena Pilona, vse do torka, 25. avgusta 2020.

Razstavo spremlja monografija dr. Roberta Inhofa, ki je na voljo v galerijski trgovini Pilonove galerije.

Ob razstavi bodo potekala javna vodstva in počitniške ustvarjalne delavnice za otroke.

Razstava bo v Pilonovi galeriji Ajdovščina na ogled do nedelje, 30. avgusta 2020.

Vljudno vabljeni!

Seznam reprodukcij:

Igor Banfi, Pištekova njiva, 2000, olje, slama, platno, Galerija Murska Sobota, foto: arhiv Galerije Murska Sobota

Dubravko Baumgartner, Panonski zid, 2006, mešana tehnika, platno, Galerija Murska Sobota, foto: arhiv Galerije Murska Sobota

Nikolaj Beer, Speči, 2003, olje, les, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Robert Černelč, Kolo, 2008, olje, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Sandi Červek, Slika, 1989, olje, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Ladislav Danč, Pokrajina s hišami, 1970, akril, platno, Galerija Murska Sobota, foto: arhiv Galerije Murska Sobota

Marjan Gumilar, AAA, 1992, akril, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Štefan Hauko, Otroške igre, 1976, jajčna tempera, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Zdenko Huzjan, Notranje ravnanje, 2002, olje, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Nataša Kos, Iz cikla 'Zabrisani', 2017, fotografija, papir, Galerija Murska Sobota, foto: arhiv Galerije Murska Sobota

Franc Mesarič, Kopalca, 2012, akril, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Mirko Rajnar, Srečanje s črno ptico, 1993, olje, platno, Galerija Murska Sobota, foto: Tomo Jeseničnik

Dušan Šarotar, Duše 12, 2012, fotografija, platno, Galerija Murska Sobota, foto: arhiv Galerije Murska Sobota

Pilonova galerija Ajdovščina

Prešernova ulica 3, 5270 Ajdovščina

T +386 5 368 91 77

pilonova.galerija@siol.net

www.venopilon.com

Odpiralni čas:

torek – petek, od 9. do 18. ure; sobota, nedelja, od 15. do 18. ure; ponedeljki, prazniki: zaprto.

Vabljeni k obisku ob Poletni muzejski noči, v soboto, 20. 6. 2020, od 15. do 22. ure.