Valentin Oman - Retrospektiva

Kot vrhunec razstavne sezone 2016 smo v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki pripravili retrospektivno razstavo cenjenega rojaka akademskega slikarja Valentina Omana. Valentin Oman je izjemno priznan in ugleden avstrijski umetnik, ki pogosto razstavlja tudi zunaj avstrijskih državnih meja, najpogosteje seveda prek trojno začrtane meje, ki je v neposredni bližini njegovega koroškega ateljeja v Bekštanju, v sosednji Italiji in Sloveniji. Tokratna retrospektivna razstava je povezala za umetnika tri poglavitne postaje: avstrijsko Koroško, Dunaj in Slovenijo. Projekt smo pripravili skupaj s kolegi iz Muzeja moderne umetnosti Koroške v Celovcu in kulturnega centra Künstlerhaus na Dunaju.

V obsežnem retrospektivnem pregledu opusa, v katerem ni manjkalo niti državljanske angažiranosti in se kronološko pne od 60-ih let prejšnjega stoletja pa do del, ki so nastajala še med razstavo na Dunaju, in so v Kostanjevici prvič namenjena obiskovalcem. Na ogled je več kot 170 Omanovih umetniških del, od slik, risb, grafik in skulptur do prostorsko-zvočne instalacije, z reprodukcijami pa so prikazana tudi umetnikova dela v javnih prostorih.

Umetniško ustvarjanje Valentina Omana je vpeto v polje abstraktne figuralike in je izrazito ontološko. Vseskozi prehaja polje materialnega ter vstopa v polje duhovnega. Čas in prostor (tudi državne meje) sta v njegovih delih prežeta z minljivostjo in takšna je videti tudi Omanova figuralika na slikah. Ena od avtoric besedila v obsežnem katalogu, umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar, je Omanovo delo označila z besedami: »Slika-relief ali relief-slika, grafični odtis ali matrica, slika ali skulptura; vse se prepleta in prehaja iz enega medija v drugega, dokler se ne poveže v Omanovo specialnost: dialog s prostori. Ni pomembno ali gre za notranjost ali zunanjost lupine, za sakralni ali profani prostor. Artefakti zaobjamejo prostor, zrcalijo navzven ali navznoter, postanejo koža arhitekture, ki povezuje notranjost in zunanjost; so kot okna, skozi katera lahko gledamo noter ali ven«.

Kljub retrospektivnemu kontekstu smo v kostanjeviškem razstavišču še nekoliko intenzivneje izpostavili dva Omanova cikla, ki ga najintenzivneje zaznamujeta: njegov, lahko bi rekli »življenjski« cikel: Ecce homo in Piranski križev pot iz cerkve na Plešivcu (Tanzenbergu), ki smo jim v korespondenco postavili risbe iz mnogih avtorjevih potovanj in zadnja dela na papirju iz ateljeja. Neskončni, ozko izvedeni pokončni formati človeške figure iz cikla Ecce Homo so prav gotovo najbolj znan avtorjev motiv. Na antropomorfnost aludirajo že po svoji formi, v avtorjevem unikatnem načinu ustvarjanja pa ždi vsa ontološka bit, dobesedno izgrebena iz zidu avtorjevega ateljeja. V razstavni prostor smo jih zato namenoma postavili zgoščeno ter gledalca tako intenzivno soočili z zavedanjem človeške materialne minljivosti.

Posebno sobo smo, tudi zaradi monumentalnosti izvedenih del, namenili znamenitemu delu Piranski križev pot, ki je nastajalo leta 1990 pod vplivom vojne na Balkanu. Štirinajst postaj križevega pota na velikih lesenih ploščah (vsaka meri 220 x 150 cm), je artikuliran vojni kaos, nasilje in posledično trpljenje ljudi, zato Milena Zlatar v že omenjenem besedilu cerkev na Plešivcu (Tanzenbergu) označi kar za Koroško Sikstinsko kapelo. Tam sta njegov Rekviem za homo sapiensa in Križev pot na stenah ladje - globoko premišljevanje, namenjeno živim. V njem je Oman po Zlatarjevi izrazil ekumensko misel.

Samo na prvi pogled je mogoče nenavadno, da Oman kot izrazit likovni ustvarjalec izkazuje veliko senzibilnost vprašanju jezika; vsakomur, ki nekoliko bolje pozna razmere, pa je seveda jasno, da gre za avtorja, ki s svojo umetniško senzibilnostjo in osebnim etosom še kako dobro razume pomen jezika kot osnovnega elementa kulturne kolektivne tradicije. Da je slovenščina ena od bistvenih identitet umetnika, je Valentin Oman manifestiral, ko je prostor okrog vrat lastnega doma poslikal z dvojezičnimi krajevnimi imeni, in če vemo, da so vrata doma na simbolni stopnji izrazit prehod iz javnosti v zasebnost in kar je še bolj pomembno tudi iz zasebnega v javno sfero, ima Omanova umetniška akcija deklarativen pomen. Prav gotovo moramo zato izpostaviti izrazit družbeni angažma Valentina Omana (znano je dejstvo, da Valentin Oman zaradi nestrinjanja z regionalno politiko na avstrijskem koroškem ni razstavljal celih 13 let), ki se manifestira tudi na tej razstavi skozi napise na določenih slikah iz cikla Ecce homo, ki prehajajo v zvočno instalacijo v kateri Valentin Oman na glas izgovori več kot 900 dvojezičnih krajevnih imen avstrijske Koroške.

Goran Milovanović