Slike na steklo

Slike na steklo so oblika ljudskega slikarstva, ki ga v tuji literaturi najdemo poimenovanega kot Hinterglasmalerei. Podlaga je šipa, značilen pa je obraten vrstni red slikanja kot pri klasičnem slikanju. Zelo pomembna je pozornost pri izvedbi, saj ni dopuščala popravkov. Gre za zrcalno obrnjeno sliko na hrbtni strani šipe. Ta tehnika je bila znana že v antiki in kasneje v srednjem veku. V uporabi je bila sicer redko, predvsem v kulturi srednjih družbenih razredov. V 2. polovici 18. stoletja so se v srednjeevropskem prostoru izoblikovala središča, kjer so izdelovali slike na steklo za kmečko prebivalstvo. Slikarske delavnice slik na steklo so nastale na Zgornjem Bavarskem, v Oberamergauu, v Češkem lesu, na Zgornjem avstrijskem ter Moravskem. Tu je vrhunec slikarstvo na steklo doseglo v prvi tretjini 19. stoletja. Iz teh središč so izdelki prihajali na naše ozemlje preko potujočih trgovcev ali krošnjarjev.

Slovenski muzeji in zasebne zbirke hranijo veliko število slik na steklo, le malo pa je tistih, ki jih lahko datiramo v čas 2. polovice 18. stoletja. Dobršen fond slik na steklo, ki jih hranijo slovenski muzeji izvira iz delavnic v Sandlu v Mühlviertelu na Gornjem avstrijskem, V Pohořih v Češkem gozdu in številnih delavnic v Bavarskem gozdu. Te so bile večinoma slikane na majhnih tankih šipah iz pihanega stekla. Steklo je bilo pihano v obliki valja, nato razrezano in valjano. Neenakomerna debelina stekla in notranje napetosti v steklu so omogočale razmeroma majhne formate, velikosti od 13x19cm do 39x45 cm. Večji formati slik na steklo so izjema. Slike so izdelovali serijsko in v večjih delavnicah je bilo delo deljeno. Mojster je običajno slikal obrise in pomembnejše detajle, pomočniki pa so nanašali lazurne in neprosojne barvne plasti. Pri izdelavi so se posluževali kopiranja po črtnih predlogah. Poudarki so bili izraženi na figurah in ornamentiki. Tako je bila celota dosežena z barvnim kontrastom med figuralno upodobitvijo in ozadjem. Tehnika in stil slikanja, barvna skala, pozlata in ozadja iz zrcala so poskušali ustvariti čimbolj imeniten izgled. To je dopolnjeval še plitvo profiliran okvir.

Tudi na ozemlju Slovenije so delovale delavnice, ki so se med drugim ukvarjale z izdelavo slik na steklo na Goriškem ter Selški in Poljanski dolini. Ranieri M. Cossar je zapisal, da so v čepovanskih steklarnah slikali slike na steklo, ki so jih potujoči trgovci prodajali po slovenskih krajih. Ali je šlo tu za slike na steklo ni sicer povsem jasno, dejstvo pa je , da so v omenjenih steklarnah poslikavali kozarce in steklenice.

Sicer je na ozemlju Slovenije težko narediti ločnico med domačo produkcijo in uvozom. Nekateri navajajo, da je lahko dokazilo o domači produkciji napis na sliki, kar se je izkazalo za nezadostno, saj nekaj slik na steklo, ki so pripisane delavnici v Sandlu ima napise tudi v slovenskem jeziku. Tudi zastopanost slik na steklo v krajih, ki so povezani z domačimi steklarnami ni zadostno dokazilo o domači provenienci. V terenskih raziskavah kolegov iz Slovenskega etnografskega muzeja ter pokrajinskih muzejev se je nakazala ločnica med domačimi in tujimi izdelki na naših tleh.

Motivika slik na steklo, ki jih najdemo v muzejskih in zasebnih zbirkah v Sloveniji je skoraj izključno nabožna. Gre za več 10 motivov, med katerimi izstopajo motivi Jezusa in Marije v različnih ikonografskih različicah. Poleg tega so bili priljubljeni še motivi Kristusovega rojstva, Božjega groba, Sv. Trojice, Zadnje večerje; med svetniki pa izstopajo Sv. Florjan, Sv. Barbara in Sv. Lenart.

Slike na steklo, ki so bile v uporabi na podeželju so najpogosteje visele levo in desno ob razpelu nad mizo, v kotu osrednjega bivalnega prostora kmečke hiše. Ta ureditev je pomenila neke vrste hišni oltar. V 19. stoletju se za to uveljavi izraz Bogkov kot, ki postane tipičen del notranje opreme kmečke hiše v slovenskih pokrajinah. Slike na steklo so se včasih pojavile tudi kot oprema kapelic ali podeželskih cerkva, čeprav je bilo to bolj izjema.

Večji center na slovenskem ozemlju za izdelavo slik na steklo je zagotovo slikarska delavnica iz Selc na Gorenjskem, ki je delovala od sredine 19. stoletja do leta 1890. Sočasno s to delavnico srečujemo tu še Mojstra okorne risbe ter slikarja imenovanega Mojster malih figur. Njuna dela so nastajala pod močnim vplivom uvoženih slik na steklo. Tako so nastale svojevrstne različice slikarskega rokopisa, barvnega kolorita in delno tudi cvetličnega okrasja, kartuš in kompozicije. Te različice so pomenile samostojen prispevek k slikarstvu na steklo 19. stoletja v srednjeevropskem prostoru.

V Pokrajinskem muzeju Celje hranimo vrsto slik na steklo v etnološki zbirki, kot del ljudske umetnosti in po provenienci večinoma iz Sandla ali Pohořija.

Izstopa pa v zbirkah našega muzeja zagotovo slika na steklo, ki je datirana in signirana, dimenzij 29,4x38,2 cm. Motiv slike je podoba Marije sedmih žalosti, s kombinacijo gravure na zlato in srebrno osnovo. Slika prikazuje Kristusa na križu, pod križem pa je upodobljena Marija s sedmimi meči potisnjenimi v prsa, z naseljem v ozadju in dekorativnim okvirjem. V naslikanem okvirju je na zgornjem robu napis IHS, spodaj pa kronogram Maria. Ob notranjem robu je signatura in napis »1770 den zweiten beparius in Viertel in Cillia dies hat gemacht Ioannes Prenninger ein Glaser Gesel von Wartenberg pec pei Lantzhut Haus Pairnn«. Sliko obdaja lesen okvir v črni barvi.

Kustos razstave

Jože Rataj, univ. dipl. zodovinar