Stojan Kerbler - "Dvorišča"

STOJAN KERBLER

cikel DVORIŠČA

Razstavo spremlja fotomonografija (z besedilom dr. Mete Ciglenečki), Stara steklarska, Ptuj 2008

Stojan Kerbler, eden največjih mojstrov fotografije v Sloveniji, ki bi ga po kvaliteti lahko primerjali s svetovno znanimi mojstri, je postal prepoznaven s fotografijami različnih tematskih sklopov, najbolj pa z znamenito »sago« o Haložanih, katerih vrhunec je zaokrožil v opusu Ljudje. V Koroški galeriji likovnih umetnosti hranimo v Stalni zbirki 22 fotografij nastalih v projektu Obmejni prostori z mojstrico fotografije Inge Morath v letih 2002 in 2003.    

    Upodabljanju ljudi, oz. figuraliki, je mojster posvečal vso pozornost do leta 2004, saj je tudi cikel t. i. »tovarniških« fotografij, vezanih na njegovo delovno področje v Tovarni aluminija v Kidričevem,  bil bolj ali manj posvečen upodabljanju delavcev. Kljub temu pa je prav ta serija že dala slutiti odločitev za nov motivni svet, ki se mu je posvetil po letu 2004. Odkril je Ptujska dvorišča in sčasoma razširil polje zanimanja tudi na druge skrite – na videz »neugledne«, puste in zapuščene  - prostore, tudi tiste, ki niso dvorišča, so pa to prazni in hladni prostori, ki jih določajo zamejitve z zidovi ali kakršno koli že arhitekturo. Tudi zapuščeno pokopališče se uvrsti v mojstrov zapis. Zgodil se je torej pomemben prelom; mojster se je odrekel figuri, ki je bila pred tem vedno njegov osrednji motiv. Toda čeprav se je figuri na videz odrekel, slutimo v atmosferi in predmetih njeno prisotnost. Uporabil je klasično kompozicijo na način »zlatega reza« in tudi klasično črno-belo tehniko. Stari zidovi dvorišč, odpadajoči omet, prezidave dvoriščnih zidov skozi stoletja, odloženi predmeti na dvoriščih naj bi nam obudili spomin in pripovedovali zgodbe. Vendar je to le prvi pogled, brez poglobljenega dojemanja, ko deluje naš naučen pristop in aktiviranje spomina, kot tudi domneve, kaj se je dogajalo, kaj se dogaja sedaj in kaj se bo lahko še zgodilo. Ob zmožnosti, da se znebimo razumskega in naučenega gledanja in opazovanja, pa ugotovimo, da je pravzaprav bistvo čisto drugje. Fotografija namreč premore način, da videno v nekaj trenutkih zamrzne. Zremo torej v sedanjost in podoživimo živo občutenje, da smo prisotni tukaj in zdaj. Velikokrat mislimo, da z opazovanjem fotografij zremo v oči minljivosti, ker se ne zavedamo, da nas fotografija neustavljivo privlači zaradi želje, da bi minljivost presegli z zaustavljenim trenutkom. Najbrž imamo ljudje zato tako radi fotografije in spontano posegamo po njih, ko želimo obuditi (se ne le spominjati) ljudi in dogodke. Fotografija naj bi nas »izšolala za intenzivno videnje, ki je bližji etosu poezije, kakor sta npr. slikarski etos ali etos filma. Poezija je namreč tisti presežek, ki se najbolj dotakne našega čustvovanja in fotografija ima prav takšno moč.

Milena Zlatar

Dela na razstavi: