Milan Butina; monografska razstava

MILAN BUTINA

(Kočevje 1923 – Ljubljana 1999)

 Slikar, scenograf, filozof, teoretik in pedagog

18. december 2009 – 24. februar 2010

Strokovna priprava razstave: Črtomir Frelih, dr. Jožef Muhovič, Milena Zlatar

Postavitev razstave: Jože Domjan 

Milan Butina se je rodil leta 1923 v Kočevju. Gimnazijo je obiskoval v Kočevju in v Ljubljani. Na osvobojenem ozemlju je deloval v mladinskem aktivu OF, junija leta 1942 pa so ga z bratom in očetom Italijani internirali. V internaciji je bil do kapitulacije Italije v taborišču Monigo pri Trevisu ter Chiesa nuova pri Padovi. Po osvoboditvi je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter leta 1951 diplomiral na slikarskem oddelku. Magistriral in doktoriral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1950 do 1970 je služboval kot slikar in scenograf  v Mestnem gledališču ljubljanskem; opremil je 91 scen ter za mnoge predstave ustvaril še kostume. Delal je tudi za druga gledališča (Trst, Maribor, Celje, Kranj, Novi Sad). Po letu 1970 je začel poučevati, najprej na Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani, od leta 1975 pa na ALU (kot docent, izredni in potem redni profesor) in od leta 1981do upokojitve na Fakulteti za tekstilno tehnologijo v Ljubljani. Predaval je tudi na Akademiji za gledališče, film in televizijo (Scenografijo).

Butina ni bil le odličen slikar, najbolj je bil prepoznaven po tihožitjih v načinu sintetičnega kubizma, temveč tudi znanstvenik, ki se je sistematično ukvarjal z likovno teorijo. Povezoval je izsledke tujih predhodnikov in sodobnikov (v Sloveniji je moral orati ledino sam) ter prišel do izvirnih (pomembnih) odkritij na tem področju, ki so jih upoštevali tudi v tujini. Vzgojil je generacije na šolah, kjer je poučeval in več kot to: njegov prispevek je velik zaradi vseh odličnih umetnikov in pedagogov, ki so nadaljevali njegovo delo in naredili likovno kulturo v Sloveniji prepoznavno in kvalitetno. Njegov kredo je bil, da so umetnik, umetnina in gledalec vpeti med dve dimenziji: na eni strani je duhovna dimenzija, kjer se oblikujejo čustva, misli, doživljaji in domišljija, na drugi strani pa je telesna dimenzija, ki jo določajo oblikovanje z barvo, linijo, obliko in drugimi likovnimi načini in sredstvi. Sam je znal združiti vse to.  Tako ga v Koroški galeriji prestavljamo kot slikarja, ki je s posebno formo in izbranimi predmeti skozi barvo, linijo in teksturo poiskal oblikovne in izrazne načine z uveljavljenim poimenovanje kubizem, slikarstvo metafizike, magični realizem, pri scenskih skicah tudi nadrealizem.  Butina pravi, da barve povedo več kot vidimo, tako kot je tudi risba misel, ki zaobjame bistvo. Skozi slike in risbe odkrivamo Butinovo poetiko, vstopamo v svet gledaliških imaginacij, ki jih rešuje na način instalacij. Njegove scenske skice so prave slike, čeprav so v formatu in materialu primerne za idejne osnutke. Kot teoretika pa ga na razstavi predstavljamo na njemu ljub in kar najbolj prijazen način, ki likovno publiko (vseh starostnih kategorij in predznanj) zapelje v igro, ki je sprva lahkotno reševanje likovnih nalog, potem pa preide v enigmatično razvozlavanje likovne problematike. 

Razstava za vse generacije in sladokusce!          

BUTINOVA POETIKA

Butinov pristop k ustvarjanju je bil v enaki meri intuitiven in analitičen. Sledil je Cezannovemu načelu, da mora pogled seči v dušo stvari in ne ostati na površini. V elementih, ki ga zanimajo, išče čustvo in dražljaje: kako lahko misel-risba zaobjame bistvo, kako se predmeti izrisujejo v atmosferi, kako barva prehaja iz enega polja v drugega in kako se izmenjuje njena intenziteta. Dvojnost v njegovem opusu je nenavadna: na eni strani je sintetični kubizem, na drugi pa so klasične krajine (tudi tihožitja in portreti), iz česar lahko sklepamo, da mu slikanje po naravi ni pomenilo le sprostitve od zahtevnejših študij likovne problematike, temveč vir in resonanco njegovih premislekov in izsledkov.

V tihožitjih iz petdesetih let opazimo posebno občutljivost pri izbiri predmetov in njihovega razvrščanja v kompoziciji in ikonografskih pomenih. Nenazadnje je na Butinovo slikarsko delo vplivalo tudi delo v gledališču. Pri scenskih skicah lahko vidimo tudi zametke njegovih slik (v smislu sintetičnega kubizma in metafizike oz. magičnega realizma, mestoma tudi nadrealizma) in obratno, na skice prehaja njegova slikarska poetika.

Umetniki prvih povojnih generacij so iskali odmike od akademizma in socrealizma, da bi se lahko v slovenski likovni umetnosti z zapoznelimi izkušnjami uveljavila širša evropska miselnost. Kritično je tisti čas obravnaval umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž in se vprašal: »Kdaj pri posameznem ustvarjalcu lahko govorimo o učenju iz zgledov zgodovine in sodobne umetnosti ter kje gre v njegovem delu za nadaljevanje umetnostne tradicije, kateri primeri so kongenialna, v sočasnem duhu s tujimi uglašena dela in kdaj so posnemanje?«¹ Butina je kot intelektualec, priznaval odvisnost naše umetnosti od tuje in je razmišljal o vzornikih, pri tem pa sam hodil samosvojo pot inovatorja. Njegova analitična narava, filozofsko znanje, poznavanje tujih virov in ustvarjalcev, so mu služili za nadgradnjo in vzpodbudo lastnemu znanstvenemu duhu.

¹ Jure Mikuž: Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost, od preloma s socialističnim realizmom do konceptualizma; Moderna galerija, Ljubljana, 1995

ČRTOMIR FRELIH

BUTINOV LIKOVNO TEORETSKI PRISPEVEK K TEORIJI LIKOVNE VZGOJE

Milan Butina je zapustil velik likovno teoretski opus, iz katerega izvaja pomembna likovno pedagoška načela. Čeprav čistih pedagoških tekstov ni veliko, pa v njih najdemo odgovore na vprašanja, ki jih pred nas postavlja sodobnost. Če pogledamo Butinove likovno teoretske članke podrobneje, pa vidimo, da je avtor v skrbi za uporabnost lastnih dognanj mnoge zamisli in trditve preizkusil ali ponazoril prav na ta način, da je opisal, kako delujejo pri otroku, kakšen pomen in vlogo imajo pri njegovem (likovnem) razvoju. Zato lahko rečemo, da  likovno pedagoške vire pri Butini najdemo v dveh oblikah: kot integralne dele likovno teoretskih razprav in v obliki člankov, posvečenih posebej vprašanjem likovne vzgoje, namenjenih staršem in likovnim pedagogom.

Pritiski časa na likovno vzgojo so hudi. Na eni strani racionalizacija kurikulov, iz katerih je treba odstraniti manj pomembne vsebine, na drugi strani konkurenca vizualnih medijev, v katerih senci likovna vzgoja deluje nekam staromodno, na tretji strani pa napačna pričakovanja, ki razumejo likovno vzgojo kot vzgojo za umetnost. V takih pogojih je neprestano pojasnjevanje temeljnih ciljev likovne vzgoje in njene splošne koristnosti postala stalnica v prizadevanjih za ohranitev vsaj za silo primernih okvirov delovanja.

Butinovo prizadevanje za razumevanje likovnosti kot jezika je za likovno vzgojo ključnega pomena, saj iz njega izhajajo potrebe po učenju abecede, branja in pisanja, analogno z vsemi drugimi jeziki, ki jih v šolah poučujejo. Učenje likovnega jezika v tem kontekstu postavi likovno vzgojo v bolj odgovoren položaj, kakor ji  sicer po splošnem mnenju pripada, namreč da vzgaja za dober okus in estetsko izražanje. Postavi jo v kognitivno funkcijo, ki ima razen lepotne tudi vse druge naloge in potenciale, ki prispevajo k razvoju osebnosti in raziskovanju sveta. Pri otrocih je ustrezno usmerjanje likovnega razvoja pomembno, saj razvitost prostorskih pojmov sodi med biološke potrebe.

Milan Butina razume vlogo likovne teorije pri likovni vzgoji kot ogrodje, ki likovno vzgojo podpira od znotraj.

Jožef Muhovič

Milan Butina v dispozitivu (postmodernega) časa

O neki tihi globinski karizmi

Deset let po smrti profesorja Milana Butine si je smiselno zastaviti vprašanje, kako živi (ali ne živi) njegov umetniški in teoretski opus med turbulentnimi ambicijami in perspektivami našega postmodernega agregatnega stanja. Še posebej, ker Butina kljub svojemu eruditizmu ni bil nikoli ne teoretik ne praktik enciklopedičnih, arhivističnih in finalističnih energij, na katere prisegata sistemska teorija in dekonstrukcija, ti zaključni miselni figuri post-modernega sveta, ampak ustvarjalec in mislec, ki je pred »zaključnimi« vselej favoriziral »otvarjajoče figure« mišljenja in delovanja in so ga vse življenje privlačile »generativne gramatike«, ki se do današnjih dni potrjujejo kot invariantne.

Razprava, ki skuša Butinov umetniški in teoretski opus izpostaviti globinski verifikaciji v postmodernih koordinatah, ima dva dela: prvega, ki tematizira Butinovo slikarstvo v častitljivem razponu od njegovih akademijskih začetkov (1947-1951) do finala na pragu tretjega tisočletja (1999), in drugega, ki skuša na kratko predstaviti tri Butinove teoretske izvirnosti, ki nimajo le lokalnega, ampak univerzalni pomen in odmev.

***

Butinovo slikarstvo: med 2D-predsodki in 4D-realnostjo. Butinovo umetniško delovanje ni bilo – kot je pri avtorjih, ki orjejo samosvoje in na globoko, tako rekoč pravilo – nikoli sprejemano brez predsodkov (do njegove oblikovne in barvne prečiščenosti, do njegove tradicionalne in neatraktivne motivike, do neženirane navezanosti na vidni svet in »stare« medije ipd.). Prav nič drugače ni danes, med horizonti kulture, v kateri zakoni, norme, merila vesti, ideali jaza in estetski ideali, kvalifikacije, zavestne kompetence, spomini in načrti nimajo več avtoritete in so dnevno izpostavljeni svojemu dekonstruktivnemu prevrednotenju.

Butina je odkriti pristaš umetnosti, ki emfatično predstavlja estetski red nasproti kaosu novodobne informacijske empirije. Umetnina je zanj tista (poslednja) realnost, ki lahko človeku ponudi »pogled na svet kot univerzum in na totaliteto kot kozmos«. In to tudi takrat, ko mu tega niti približno ne moreta ponuditi niti teologija niti filozofija. Kaj tako pojmovanje in prakticiranje umetnosti pomeni za naš čas, ko umetnost ni več medij, v katerem se lahko z edinstveno pozornostjo »dojame« in prikazuje svet, temveč sama postaja uganka, bo potrebno še ugotoviti.

Butinova umetnost nas k takemu avtorefleksivnemu ugotavljanju ne prisiljuje, mogoče pa je reči, da nas s svojo tiho, disciplinirano in prečiščeno karizmo ... k njemu nedvomno vabi.

***

Inventivni cogito teorije. Ko se srečamo z Butinovo teorijo likovne umetnosti razmeroma hitro ugotovimo, da Butina ni zgolj posredovalec tujih spoznanj (čeprav je tudi to), ampak izvirni raziskovalec, ki je v teorijo vnesel marsikatero novo odkritje univerzalnega značaja. Ker je teh odkritij več, se avtor v razpravi omeji zgolj na predstavitev treh fundamentalnih.

Prvo od njih je »generativna shema temeljnih likovnih prvin«, ki je dandanes praktično že v splošni rabi. Ko prebiramo razprave, ki se ukvarjajo s praktičnimi in teoretičnimi problemi likovne ustvarjalnosti, se srečujemo z različnimi naštevanji, poimenovanji, pojmovanji in rangiranji likovnih prvin. Iz njih pa praviloma ne moremo razbrati, od kod likovne prvine izvirajo, v kakšnem oblikotvornem odnosu so druga do druge in če med njimi obstaja kakšna imanentna sistemska hierarhija. Vprašanja te vrste si je zastavil tudi Milan Butina in dal nanja odgovor v izvirni obliki generativne sheme temeljnih likovnih prvin (1975). Shema precizno odgovarja na vprašanje izvora, funkcionalnih povezav, hierarhije in sistemskega pojmovanja temeljnih likovnih prvin. Odlikuje se po nazornosti, logični organizaciji in visoki kompleksnosti in je v likovnoteoretski literaturi ena redkih zares prepričljivih in uporabnih predstavitev likovnih prvin.

Drugo pomembno Butinovo teoretsko odkritje je odkritje dveh modalitet nazornih pojmov, ki se neposredno navezuje na raziskovanja Rudolfa Arnheima. Zaznavanje oblik, piše Arnheim, vsebuje začetke oblikovanja pojmov, saj je njegov rezultat dojetje invariantnih strukturalnih odnosov med dražljaji, torej zaznavne posplošitve, ki jih je mogoče imenovati zanavne kategorije oziroma nazorne pojme (Anschauungsbegriffe; perceptual concepts). Ko je Butina v letih 1980-1984 podrobneje proučeval naravo Arnheimovih nazornih pojmov, je v praktičnem operiranju z vizualnim izkustvom identificiral dve osnovni, a intencionalno in funkcionalno v temelju različni modaliteti teh pojmov: podobotvorne in oblikotvorne nazorne pojme in s tem v pomenmbnem pogledu razširil povezavo med perceprivnimi in artikulacijskimi procesi v likovni ustvarjalnosti.

Tretje pomebno Butinovo odkritje na področju likovne ustvarjalnosti pa je korelacija med naravo temeljnih likovnih prvin in naravo človekov psihe, kakor jo opisuje Jungova teorija psiholoških tipov. Kot sam piše, jo je zaradi delikatnosti in neraziskanosti dolgo pestoval kot »delovno hipotezo«, ki sloni na zanimivih vzporednicah, objavil pa jo je šele v postumno izdanem delu »Mala likovna teorija« (2000).

Skratka: Če v postmodernem miljeju izmerimo koordinate tudi le treh Butinovih teoretskih odkritij, je mogoče reči, da pripravlja refleksivni stik s tem, kar je želelo življenje najmočneje vtisniti v nas in istočasno najbolje skriti pred nami, Butini prav posebno mesto med raziskovalci likovne ustvarjalnosti doma in po svetu.