Andrej Jemec, Ta nedolžni, a krvavo resnični svet

»Na pričujoči razstavi so slike, nastale med leti 1999 in 2009, s poudarkom na zadnjih petih letih. Aktualnost trenutka je pri Andreju Jemcu vedno povezana z avtorjevo angažiranostjo in občutljivostjo. Temelji na skupnem imenovalcu avtorjevega osebnega stališča do dogajanja, izpovedanega na sliki. Vzgib vsake slike se pojavlja tudi v njenem naslovu; z njim ne želi razgaljati njene zunanjosti, pač pa notranjost preko posrednih kazalcev. Pojmovanju umetnosti se približujemo z umetnikovim usmerjanjem k vitalnim elementom slike. V njih razbiramo avtorjevo in dozdevno lastno doživljanje sedanjega in preteklega sveta ter zazrtost v prihodnost. Slikar ga vizualizira v brezmejnih in brezčasnih prostranstvih svobode, iskrenosti in sanj, ki jih ima sam in vsi ljudje. Vse odtenke vidimo le, če dela dojemamo v najglobljem in predanem stiku z vsemi podrobnostmi.

V poenotenju ospredja in ozadja, med katerima ni jasnih meja, niso odločujoče podrobnosti – pač pa poudarjeni obrisi sledljivih in želenih linij, ki jih dojemamo, kadar je dosežena odprtost v sliki. Odločata le barva in svetloba kot najbolj odprti smeri.

Široka poteza je ostro zarezana v mehko barvno tvorbo, ki jo dodatno zapira še hladna tonaliteta.

Čeprav je slikarstvo Andreja Jemca zelo prepleteno z naravo, je ne odslikuje v svojih slikah.

Esteticizem in racionalizem je avtor zamenjal s svobodno intuitivnostjo; v predanosti le-tej vedno znova preseneča s svežino barvite energije. Elementarni izraz, neizrazitost, prazne prostore v slikarstvu dosega z lastnim oblikovanjem v smeri novih in predvsem samoniklih oblik. Vsebine ni mogoče gledati ločeno od osebnega izraza in oblike, v katerih in po katerih jo izvirno podaja. Njena primarna vrednost je v kompleksnosti vsebine, izražene v samo danemu umetniku lastni obliki likovne realnosti.«(Milena Koren Božiček, besedilo iz kataloga, ki je izšel ob razstavi)