Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani

Fotografska razstava
Slovenski etnografski muzej (upravna hiša), 16. oktober - november 2014

Razstava je na ogled od ponedeljka do petka med 10.00 in 18.00.

Razstavo sem pripravil z namenom, da pokažem, kakšni so bili življenje, šola, poklici, šport in prosti čas gluhih v 20. stoletju. Čez poletje sem delal v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v okviru projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam. V muzeju sem skeniral staro gradivo o gluhih, nato na društvih za gluhe in naglušne v Ljubljani opravljal intervjuje z gluhimi, da sem dobil informacije o fotografijah. Nabralo se je ogromno gradiva. Sledil je izbor fotografij v sodelovanju s strokovnimi sodelavkami projekta ter zunanjo sodelavko Petro Rezar, ki jih predstavljamo na razstavi “Fotografske podobe iz življenja gluhih in naglušnih v Ljubljani”.

Leta 1900 je bila ustanovljena šola, ki je bila drugačna od običajnih. To je bila šola za gluhe. Poleg splošnih predmetov je imela predmet »govorne vaje«, pri katerem so se učenci vsakodnevno učili in vadili govor ter ogledovanje oziroma branje z učiteljevih ust. Učitelji tega predmeta so bili zelo strogi in učenje izredno naporno. Postavitev v učilnici je bila drugačna od današnje: učiteljeva miza je bila na sredini, okrog nje pa v polkrogu mize učencev. Postavitev je bila takšna zato, da so si gluhi učenci lažje ogledovali učiteljeva usta, saj znakovnega jezika na začetku v šoli niso uporabljali. Učitelji so počasi, pravilno, razločno in glasno govorili, ampak gluhi učenci večinoma niso nič razumeli, saj je razumevanje preko branja z ustnic težje kakor sporazumevanje z znakovnim jezikom. To je jezik s kretnjami, ki ga za komunikacijo gluhi uporabljamo danes. V starih šolah pa od leta 1880 znakovnega jezika pri pouku ni bilo dovoljeno uporabljati. Šele v 80. letih 20. stoletja so ga gluhi učitelji začeli uporabljati pri vseh predmetih.

Gluhi otroci so bili pridni in delovni. Radi so imeli ročna dela, kot je bilo na primer izdelovanje maket, oblikovanje gline, lesa in kovin, zato so bili na šoli organizirani različni krožki. Pred drugo svetovno vojno je veliko gluhih težko dobilo delo, ker niso imeli izobrazbe. Zato so v šolskem letu 1946/47 na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani začeli s poklicnim izobraževanjem, ki je gluhim prinašalo več možnosti za zaposlitev. Ustanovljene so bile tudi učne delavnice za Bežigradom, kjer so gluhi delali v tiskarni in knjigoveznici.

Zaposlovali so se v poklicih, kjer ni potrebna govorno-slišna komunikacija, na primer kot zobotehniki in slaščičarji. Nekaj gluhih je delalo tudi v poklicih z višjo izobrazbo.

V prostem času smo se – in se še vedno danes – gluhi ukvarjamo z različnimi športi kot so šah, košarka, tek in tudi ples. Na vseh teh področjih dosegajo gluhi odlične rezultate.

To je moja prva razstava o življenju gluhih v Ljubljani. Upam, da jih bo sčasoma sledilo še več, saj imamo gluhi bogato zgodovino, ki se jo moramo naučiti ceniti in predstavljati tudi slišečim.

Gašper Rems,
študent restavratorstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani


Avtor razstave: Gašper Rems
Strokovni sodelavci: dr. Urša Valič, Katarina Nahtigal in Jana Žerjav v sodelovanju z mentorji Ivom Vraničarjem (Muzej novejše zgodovine Slovenije), Barbaro Sosič (Slovenski etnografski muzej) in mag. Martino Orehovec (Tehniški muzej Slovenije)
Zunanja strokovna sodelavka: Petra Rezar, Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana in Društvo učiteljev gluhih Slovenije
Fotografije za razstavo so prispevali: Muzej novejše zgodovine Slovenije (zanj dr. Kaja Širok) in Slovenski etnografski muzej (zanj dr. Bojana Rogelj Škafar)
Oblikovanje: Domen Uršič
Tisk: STUDIO GRAD d.o.o.
Tehnična pomoč: Ani Mesarič, Silvester Lipovšek in Miha Zupan

Slovenski etnografski muzej (SEM) v obdobju 2013-2015 izvaja projekt »Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam«, ki ga financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Poglavitni cilj projekta je za muzejsko delo usposobiti devet pripadnikov ranljivih skupin. Poleg SEM-a se pripravniki usposabljajo še v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Narodnem muzeju Slovenije, Narodni galeriji, Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Slovenskem gledališkem inštitutu in Tehniškem muzeju Slovenije. V okviru projekta bo povečana tudi tehnična dostopnost muzejskih prostorov. SEM je dopolnjen z indukcijskimi zankami, tipnimi kartami, izdelujejo se replike nekaterih muzejskih predmetov in v pripravi je nadgradnja muzejske spletne strani. Del projekta so tudi izobraževanja za funkcionalno uporabo novih tehnologij, interneta in pridobitev znanja s področja managementa kulturnih vsebin ter možnosti za vzpostavitev pogojev za delo invalidov in izboljšanje fizične dostopnosti do muzejskih zbirk. Razvijajo in izvajajo se novi pedagoški in andragoški programi, ki povečujejo dostopnost muzejskih vsebin in privabljajo nove obiskovalce v slovenske muzeje. Projekt v muzejsko delo vključuje tudi študente iz ranljivih skupin.
www.dostopnost.eu
Facebook: Dostopnost / Accessibility
Twitter: Projekt Dostopnost
Vodja projekta: dr. Bojana Rogelj Škafar
Koordinatorka projekta: Eva Rožanc

Za sodelovanje se zahvaljujemo:
Ivu Vraničarju, Jožici Šparovec, Sašu Kovačiču in sodelavcem Muzeja novejše zgodovine Slovenije
dr. Bojani Rogelj Škafar, Mihu Špičku, Anji Jerin, Barbari Sosič, Domnu Uršiču, Ani Mesarič, Silvestru Lipovšku, Mihu Zupanu in sodelavcem Slovenskega etnografskega muzeja
Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana
Društvu učiteljev gluhih Ljubljana
Društvu gluhih in naglušnih Ljubljana
Mestnem društvu gluhih Ljubljana
Društvu gluhoslepih Slovenije DLAN
Jožici Hafner, Mojci Vidmar, Tomažu Šimencu, Igorju Mašeri in sodelavcem Arhiva RTV Slovenija
Vsem, ki ste sodelovali pri bogatenju razstave z informacijami in viri!