TOMAŽ MILAČ: Digging through the men sky

Likovni salon, 21. 6. – 24. 8. 2014

Celjski umetnik Tomaž Milač se ukvarja predvsem s slikarstvom, v nekaterih projektih uporablja medij instalacije. Za njegovo zgodnjo slikarsko prakso je značilna uporaba kolaža (Bang Bang, Bang, 2002). V kasnejših delih se usmeri v slikanje urbanih prostorov, ki so v procesu destrukcije (Urban Illusions, 2007 – 2009) ali se, že popolnoma uničeni in zapuščeni, nahajajo v post apokaliptičnem stanju (Post Destruction, 2007 - 2008). Ta slikarska platna so večjih dimenzij, zapolnjena so z ekspresivnimi gestami in pretežno hladnimi barvami, kompozicijsko so dinamična in motivno nenavadna. Na njih se pojavljalo elementi, ki praviloma ne sodijo skupaj, kot sta na primer podobi slona ali samuraja v urbanem mestu. Dela lahko razumemo tudi kot slikarjev pogled v možno prihodnost, kjer lepoto narave in tehnološko dovršenost urbanih okolij nadomeščajo iz živalskih vrtov osvobojene živali, tehnološki odpadki, nenavadna fantomska bitja in uničena pokrajina. Dela zaznamuje vpliv poročanja medijev iz različnih kriznih središč po svetu na dojemanje posameznika, ki je od kriz hkrati oddaljen in z njimi nenehno povezan preko posredovanih podob. Vseprisotna bližina nasilja v vsakodnevnem življenju napeljuje umetnika k razmišljanju o odnosu posameznika do oddaljenega drugega in o nemoči, ki se ob tem pojavlja. Nemoč neposrednega angažmaja Milač prevaja v slike.

V kasnejših delih ekspresivnost izraza nadomesti natančno obdelana slikarska površina, na kateri se pojavljajo precizni vzorci, tapiserija, svetlejša barvna paleta in drugačna motivika. Prevladuje figuralika s poudarkom na upodabljanju prijateljev (Baba Blaž, 2009), imaginarnih figur (Resistance, 2013), živali (Pink Flamingo Story, 2011) in lastne podobe (Stage 2, 2012-2013). Obračanje k bolj intimnim temam še vedno zaznamuje prepletanje z vsebinami, ki obkrožajo umetnika. Nanaša se na podobe iz zgodovine filma in literature, v zadnjem času v slike pogosto vključuje slovenske ljudske elemente.

Posebej za Likovni salon je Milač pripravil novo instalacijo, v kateri skozi lastno poetiko ponovno obravnava nasilje. Tokrat ga zanima, v kakšni obliki se nasilje pojavlja v polju čutnega. Instalacija je sestavljena iz serije slik, objektov v prostoru in tapete in je premišljeno zasnovana ambientalna celota. Osrednji element postavitve je nova slikarska serija, na kateri je upodobljen klasični slikarski motiv, ženski akt. Ženske figure so deloma prikrite z elementi različnih ptičjih vrst. Vsaka posebej predstavlja hibridno telo, ki simbolizira večno iskanje svobode in hkrati ujetost znotraj utopičnega iskanja prostora ideala. Slike spremljajo v prostor postavljene vitrine, v katerih se nahajajo nagačene ujede. Gre za subjektivni pogled slikarja na vprašanje seksualnosti kot načina osvoboditve. Vprašanje se metaforično povezuje s smrtjo. Delo izpostavlja razumevanje moškega pogleda na žensko telo, ki je na eni strani označeno kot subjekt osvoboditve, na drugi strani pa je ravno moški pogled vir različnih nasilnih procesov, ki se izražajo predvsem kot vplivi na telesno in čutno doživljanje ženske identitete.

Tomaž Milač je svoje delo predstavil na samostojnih ( Infatilni oder, Galerija Plevnik-Kronkowska, Celje, 2011; V očesu opazovalca, Galerija erotike Račka, 2011 …) in skupinskih razstavah (AQ galerija, Celje, 2013;Creative Cities Collection Fine Arts Exhibition, Barbican center, London …).