Stolna župnija Koper: Restavrirani romanski križani iz cerkve sv. Bassa v Kopru

Milostni Križani iz cerkve sv. Bassa v Kopru

Koprsko razpelo iz nekdanjega moškega lazareta pri Koprskih vratih, nastalo med 12. in 13. stoletjem, je eno izmed najstarejših ohranjenih upodobitev Križanega na naših tleh. Meščani Kopra in prebivalci iz okoliških krajev so stoletja gojili posebno pobožnost do tega razpela in mu pripisovali čudodelno moč (Crocifisso miracoloso).

Križani iz cerkve sv. Bassa je pomemben še po nečem, namreč v njem lahko sledimo celotnemu razvoju različnih teoloških vidikov razumevanja in upodabljanja Kristusovega poslanstva in njegovega odrešenjskega trpljenja na križu v časovnem razponu od liturgične prenove papeža Gregorja Velikega ob koncu dobe Karolingov pa vse do postreformacijskega časa v baroku. Ugotovimo lahko, da sta za krščanstvo I. tisočletja prevladovala „vstajenjska“ duhovnost in temu primerna likovna govorica, in to kljub vse večjemu čaščenju lesa križa, ki se je začelo ob Heleninem najdenju Kristusovega križa v začetku 4. stoletja. Prvotnemu upodabljanju Kristusa kot „dobrega pastirja“ je le postopoma sledilo upodabljanje „zmagoslavnega“ Kristusa s križem v roki kot simbolom kraljevskega žezla, s katerim je premagal „smrt“, tudi najstarejša razpela oziroma Križani predstavljajo živega in poveličanega Kristusa na križu v „kraljevski“ opravi. Različnim tegobam in preizkušnjam, ki so v naslednjih stoletjih prizadejale človeštvo, so se pojavile kot odgovor različne duhovnosti, npr. Dominikova in nekoliko kasneje Frančiškova duhovnost, ki so vzniknile kot evangeljski odgovor na dane okoliščine tistega časa in močno vplivale na celotno, zlasti zahodno krščanstvo in na njihov odsev v umetnosti. Civilizacijski krči, ki jih je doživljala takratna družba, so se kot osmišljena bolečina zrcalili na podobah in plastikah trpečega Križanega. Baročni vihar, v ozadju katerega stojijo duhovni velikani časa po reformaciji, to so Janez od Križa, Terezija Avilska, Ignacij Lojolski, Karel Boromejski, Filippo Neri in Angela Merici, je temeljito prevetril zahodni krščanski svet in z njim povezano umetnost.

Na prvotnem romanskem razpelu iz cerkve sv. Bassa v Kopru je bil Križani z ravno iztegnjenimi rokami, ki mimoidočega dostojanstveno gleda in nagovarja. V začetku 14. stoletja je bilo to razpelo predelano v duhu gotike, zato so bili spremenjeni drža rok, naklon glave in rezbarska obdelava spodnjega dela obraza in trebušnega predela, narejena je bila preslikava, ki je bolj poudarila trpeči obraz z zaprtimi očmi in razboleli izraz celega telesa. Duhovna prenova, ki je sledila času reforme, je v baroku Milostnemu razpelu namenila posebno čaščenje, zato je bilo to razpelo leta 1706 preneseno iz zgornje izbe nekdanjega lazareta na posebni oltar v cerkev sv. Bassa. Ob tej priložnosti je bil Milostni Križani – crocifisso miracoloso – ponovno predelan v duhu novega časa in je tak ostal vse do temeljitih restavratorskih posegov, ki so se končali leta 2008. V gotski čas vrnjen izvirni Križani je razstavljen v koprski krstilnici, v cerkev sv. Bassa pa je bila postavljena strokovno izdelana kopija iz baročnega časa, kakršno so verniki poznali in častili vse do današnjih dni.