Aleksij Kobal: Nocturno

Motilo me je, ker na Kobalovih slikah ni noči. Zakaj jih je potem imenoval Nocturno? Na njih je pozno popoldne ali rano jutro, tisto stanje ozračja, kadar sonca skorajda ni na vidiku in so na nebu oblaki in je takole v zgodnji pomladi nekje šest popoldne ali pa zjutraj – vem, ker je bil prav včeraj tak dan – in se prej kot navadno, prikrade tema. Ne prikrade se tako, da bi lahko rekel, da je že večer, ampak prav malo, malo bolj sivo postaja vse naenkrat. Pomladna živost izgine iz barvnega spektra, ki ga zaznava oko, vse je čisto, mirno, prazno in v hipu večno. In nocturno, nočni čas molitve ali glasba klavirja, ki se nežno dotika ušesa, se tu in tam dvigne v glasnejši vrtinec zvokov, pa se znova pomiri in izginja v tišino.

Praznina, nikjer nikogar. Le stavbe in nebo. Kobal je slikar industrijskih, pa klasicističnih, gotskih in renesančnih arhitektur. Simetričnih stavb s skorajda nič okrasja, stavb v katere se ne da vstopiti, velikih in dolgih zgradb, stavb na katerih kraljujejo čudni elementi, zgradb brez stranic, arhitektur, ki ne morejo obstajati. Nad njimi se pne nebo. Vedno z oblaki. Ti so takšni pravi, težki, pravi kumulusi in kumulonimbusi, kot pri Tiepolu, nobenih stratusov ali cirusov kot pri kakšnem Pissaroju ali Monetu. Toda tudi s Constablom in njegovo nevihtno energijo Kobalovih slik ni moč primerjati. Oblaki so, kot pri Tiepolu, mogočni in težki, počasi se pomikajo izza robov stavb, bližajo se nam izza streh, grozeče prodirajo v sliko – veliki, mehki, nezaustavljivi. Včasih so že tako blizu, da s svojo mehkobo prekrijejo večno, trdno arhitekturo in naredijo, da počasi izginja, ali pa postane še bolj nerazumljiva človeškemu očesu.

Arhitektura in oblaki so povezani elementi, zdi se, da bodo prvi tu, dokler bodo tu stavbe. V Izakovi daritvi se zdi, kakor da se v daljavi celo nevidno stapljajo, v Idealnem mestu pa sledijo simetriji arhitekture. Plečnikova Šišenska cerkev je prepoznavna na eni izmed slik, je v oknih rdeče stavbe moč zagledati florentinsko kupolo ali je bila vzor katera druga renesančna stavba? Je Kobal v ponavljajočo se rdečo arhitekturo spremenil ljubljansko Kazino? Vsaj meni vedno pade na pamet, s križnimi okni, rdečo barvo in polkrožnimi okni v spodnjem nadstropju. In potem je tu Nocturno, kjer je industrija, ta idealizirana arhitektura Kobalovega sveta, nasledila duh zbledelih podob renesančnega templja.

Aleksij Kobal (Koper, 1962) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral leta 1986 pri prof. Janezu Berniku. Podiplomski študij iz slikarstva je zaključil leta 1993 pri prof. Metki Krašovec. Ob številnih samostojnih in skupinskih razstavah je za likovno ustvarjanje  prejel več nagrad in priznanj (leta 1977 Plečnikovo nagrado za grafično oblikovanje na srednji šoli in leta 1995 Veliko nagrado majskega salona). Kot svobodni umetnik živi in dela v Ljubljani.

Podatki o reprodukicji:

Obokane sanje, 2012, olje na platnu, 200 x 260 cm