Uroš Abram, Telo. Made in me

Uroš Abram

Body. Made in Me

fotografska razstava

nekdanja samostanska cerkev v Kostanjevici na Krki

Naslov razstave Body. Made in Me je polemičen in težko prevedljiv, zato moramo ubesedenje njegovega sporočila neogibno razumeti dvojezično. Ironizira industrijsko proizvodnjo predmetov masovne potrošnje, označenih z znamko porekla. Poudarja enkratnost in neponovljivost podobe, katere stvarjenje je Uroš Abram poosebil do skrajne možne mere, a se je hkrati izognil avri umetniškosti, mitizacije ustvarjalnosti: podoba telesa je tudi v mojem telesu samo produkt optike v kombinaciji s kemijo. To je dosegel s posebne vrste camere obscure. Črno skrinjico je napravil v svojih ustih in svoje telo dobesedno spremenil v fotografski aparat, ki ga poimenujmo camera oralis. Sledovi slučajnosti, ki jih pušča postopek na koščku fotografskega filma, postanejo pomembne sestavine likovne podobe. Nenadzorovane ekspresivne deformacije, zaradi dolge ekspozicije, povsem raztopljena risba in izguba detajla, prstni odtisi in kapljice sline, vse to so označevalci neujemanja označevalca in označenega, ki bi jih lahko razumeli tudi kot evidenco umetniške intence. Barthesianska emanacija referenta se tu razširi z emanacijo agensa, avtorja, kot drget telesa med ekspozicijo, njegov prstni odtis in sled njegove DNK.

Roland Barthes je piktorialno fotografijo označil za obrobni žanr fotografskega medija. Približevanje likovni umetnosti določa kod njenega razbiranja in jo osiromaši za njen subverzivni potencial. Abram pa, nasprotno,v aktih namerno niza določevalce takšnega koda: format (200 x 150), teksturo platna, okvir, unikatno povečava do naravne velikosti, predvsem pa avtoreferenčne označevalce postopka v intervalu ekspozicije in manipulacije, da bi v fotografiji uresničil ambicijo visoke umetnosti.

Čeprav ob aktu v sakralnem prostoru navadno pomislimo na svetoskrunstvo, ga je Abram izkoristil za posvetitev človeškega telesa. Obrnil je odrešenjsko os prostora, pot od vstopa do evharistije, tako, da jo je začel z "anti-korpusom", dominantnim ženskim aktom, ki skuša premostiti višino prostora, povezati nebo in zemljo, in jo končal na oltarni steni s štiridelno kompozicijo prepletenih aktov kot nekakšno parafrazo gneče v poslednji sodbi. Ob tej osi so nanizani akti v frontalnih položajih v ladji, torzi in skupine v prečni ladji ter diptih moškega in nosečnice na severni steni prezbiterija.

Zaradi vhoda s strani celoten kontekst lahko rekonstruiramo abstraktno in najbolje s sredine središčnega kvadrata, kar spremeni moralni krščanski kod v estetskega. Zato tu ne moremo govoriti o svetoskrunstvu temveč instalacijo razberemo kot kritiko krščanske politike telesa, ki posvečen prostor namenja golemu človeškemu telesu, aktu. Skuša nas spomniti, da je telo še vedno izjemno sredstvo zavedanja sveta, radoživo, erotično, krhko, minljivo, neponovljivo in zato nedotakljivo. Kot posebej dragocena vrednota zato mora imeti prostor v območju svetega. Avra sakralnega prostora ga dviga k ponovni posvetitvi.

Avtorja in njegovo delo bo predstavil dr. Andrej Smrekar.