Darko Slavec. Pogled v nebo

Darko Slavec se je rodil leta 1951 v vasi Orehek pri Postojni. Narava mu je bila blizu, tudi v duhovnem pomenu. Znal je opazovati. Na Likovno akademijo v Ljubljani se je vpisal leta 1971. Tam so ga poučevali Nikolaj Omerza, Zoran Didek, Kiar Meško in Gabriel Stupica. Diplomiral je leta 1975 (Špelca Čopič), leta 1977 je končal slikarsko specialko pri Gabrielu Stupici. Ugledni slikarji, ki so mu dali odlične podlage v risbi, barvnem realizmu in tudi čisti slikarski izkušnji pri eksperimentiranju z barvo in gradnjo teksture slikovnega polja. Obdobje kreativne risbe vključuje tudi študij na grafični specialki pri profesorju Bogdanu Borčiću, ki jo je zaključil leta 1980. Obvlada različne risarske, slikarske in grafične tehnike. Pozneje je razvil samosvoj slog, osebno mitologijo, ki jo je gradil od sedemdesetih let dvajsetega stoletja dalje. Prepoznamo ga v kontinuiteti tistega dela slovenskega slikarstva, ki je bilo zavezano figuraliki in predmetnemu svetu. Stilno bi ga mogli umestiti med magični realizem in (nad)realizem; v zadnjem obdobju pa prehaja v abstrakcijo.

Dosedanji opus je umetnik razdelil na cikle »Kruh, svet in kozmos«, »Človek in vesolje«, »Sanje velike kopalke«, »Sonca« in »Deus«. V ciklih nastajajoče fotografije nosijo naslove »Lepa Vida«, »Predori« in »Asimetrična simetrija Bohinjskega jezera«. Vsi cikli, razen fotografskega, se nanašajo na kozmos.

Slikal je predmete iz našega vsakdanjika, ki imajo globoke simbolne pomene (npr. hlebec kruha, križ, miza, prt), potem nabor predmetov in figur, ki so ga fascinirali v poznih šestdesetih letih v času prvih človekovih »osvajanj« vesolja (astronavti, vesoljska plovila) in napisov, ki so asociativni del njegove likovne zgodbe (npr. Fragile, Consummatum est, Chaos, Deus, Cosmos…), da bi vsa mizanscena izzvenela v barvnih madežih in teksturah, ki so nova (ne)telesa in neoprijemljivi označevalci (npr. upodobitve kaosa, sonc, galaksij, črnih lukenj, fraktalov…) kozmosa.

So knjige in slike, ki nas učijo dihati s kozmosom. Knjiga Marka Uršiča Daljna bližina neba je kot uvertura v poetiko Darka Slavca, kajti potem si moremo tem bolj  slikovito predstavljati, kakšen vtis je na likovno občutljivega mladeniča naredilo zvezdnato nebo, da je življenje posvetil takšnim pogledom, ki jih v knjigi opisuje filozof: »Pod zvezdnatim nebom se počutimo nemočni, majhni, zato se obračamo v svojo notranjost, da bi tam našli neko drugo, od narave drugačno moč.«

Slavcu je tudi posebej ljub aforizem Lao Ce-ja, ki pravi: «Trideset prečk se steka v pestu, / v praznem med njimi je bistvo voza ./ Gnetejo glino, da iz nje bo posoda, / votlost v njih dela bistvo posod ./ Okna in vrata predirajo stene, / bistvo je hiše iz samih praznin. / Tako tedaj: korist je v snovnem, / v brezsnovnosti bistvo.« V tej misli je zajeta preprosta resnica in tisto bistvo, ki bi mu Slavec rad pridal likovno podobo: s klasičnimi slikarskimi načini kopiči predmete in figure, da bi skozi snovnost v brezsnovnosti in prazninah ugledal bistvo. Odpira posebne metafizične prostore, da bi mogli občutiti praznine in iluzijo časovne pokrajine (po Einsteinu ukrivljenost prostora časa), kjer so preteklost, sedanjost in prihodnost tukaj in zdaj. Slavec začenja slikarsko preobrazbo na črnem temeljniku (začetna tema in pramaterija), iz katerega se v snovnosti izvijajo predmeti, v njih se zaprede svetloba in rojeva se nova časovna pokrajina. Najbolj ga navdihuje sonce, ki je vir svetlobe, toplote in življenja: je yin in yang, je sijajno in svetlo. Je kozmični in duhovni univerzum in je naše oko. V ciklih Sonca in Deus  ni več predmetov s simbolnimi pomeni. Ostale so krogle, ki nam jih vedno bolj približuje, dokler ne zavzamejo celotne slikovne površine. Prešel je v abstraktni način upodabljanja in nastajajo »bližnji posnetki«  sonc in njihovega ekvivalenta – očesne šarenice in zenice. Kaos, galaksije, črne luknje, fraktali postajajo na platno prenešena barvna snovnost, ki jo oživljajo avtorjeve intuitivne  geste s čopičem. Odsevajo neskončnost in praznine.

Milena Zlatar