Metka Krašovec, prva umetnica, ki je postala profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, je ena najprepoznavnejših slovenskih likovnih ustvarjalk. Do vstopa na univerzo se je tedanji jugoslovanski družbeni in umetnostni vsakdanjik ni globje dotaknil, otroštvo je v diplomatski družini preživela med Beogradom in New Yorkom ter na številnih potovanjih. Leta se je 1960 vpisala na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost ter se tam izobraževala pri vplivnih slikarjih figuralnega modernizma Stupici in Preglju.
Prvi izmed ključnih slikarskih ciklov Metke Krašovec so t. i. rdeče slike oz. Tišine, iz 70-ih let, kamor sodi tudi Trojstvo (Dva plašča in klobuk). V tej zgodnji seriji avtorica raziskuje možnosti rdeče barve in njenega čustvenega naboja v tehničnem in vsebinskem smislu. Motivi slik so sprva arhitekture iz slikarkinega okolja, prazni prostori njenega stanovanja, oblačila iz domače garderobne omare ter, pozneje, bolniške postelje. V rdečih slikah ni figure, prezentna je le s svojo odsotnostjo ali z antropomorfizirano obleko. Kraševčeva je svoje slikarstvo povezala z doživljanjem osamljenosti, vplivi Piera della Fransesce in sienske šole ter posledicami mamine smrti in govorila o občutju »trenutka, preden se nekaj zgodi«. V velikih, monokromnih slikah je avtorica iskala magičnost in zvenenje, ki ga zasliši ob delih velikih mojstrov. »Ob svojih platnih, ko jih slikam, si ne zamišljam zvokov, moja pobožna želja je le, da bi končana slika imela zvok.« (Metka Krašovec)
