Emerik Bernard je v zgodnjih kolažih in asemblažih iz sedemdesetih let v maniri kubizma in reizma najdene, vsakdanje predmete umeščal v nove likovne sestave in se tako približal sočasnemu evropskemu novemu realizmu. Po besedah umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca je ustvarjalni vrhunec dosegel v desetletju pozneje − kamor sodi tudi delo Jakobova lestev −, ko je likovna dognanja modernizma sintetiziral v samosvojo, postmodernistično slikarstvo. To je dosegel s tehniko montaže in z oblikovanjem platen, na katerih je stopnjeval haptičnost, strukturiranost in barvitost slik s kolažiranjem pastoznih nanosov barv, najdenih ali odpadnih materialov. Vsi ti formalni elementi − od površine, prek materialov do bogate dekorativne občutljivosti − vodijo k sporočilu. V tem pogledu je Bernardovo slikarstvo do določene mere podobno palimpsestu, saj se iz prepleta stvarnih in simbolnih znakov rojevajo nove vsebine, ki na izviren način predelajo staro sporočilo. Pred seboj imamo monumentalno kompozicijo s svetopisemskim motivom iz Stare zaveze z angeli, ki spremljajo simbolični prehod v onostranstvo.
