Mariborski kipar Slavko Tihec sodi med najbolj inovativne slovenske umetnike 20. stoletja. V svojem ustvarjanju je vselej rad raziskoval in eksperimentiral ter tako z vrsto novosti pomembno obogatil slovensko povojno umetnost. Ustvarjanje z novimi materiali ga je pripeljalo do kinetične umetnosti in novih rešitev v spomeniški plastiki. Vpliven ni bil le kot umetnik, temveč tudi kot profesor kiparstva na ljubljanski Akademiji. Večji del njegovega ustvarjanja je zaznamovalo oddaljevanje od figuralike: od nežnih ženskih teles, ki jih je upodabljal v petdesetih letih, se je odmaknil k stiliziranim, poenostavljenim človeškim figuram, ki se zdijo sestavljene iz geometrijskih oblik, in naposled prišel do poenostavljenih geometriziranih oblik in jim dal sodoben pomen.
V (Malem) Temnem semaforju, svojem najzgodnejšem delu iz skupine plastik semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder, je Tihec poudaril napetost med naravo in urbanim okoljem. Pozornost pritegnejo kroglasti element in žarkasto razporejene linije okoli njega, ki ponazarjajo tako celico oziroma jedro, kot tudi luč na semaforju – torej naravo in tehnologijo. V tem ciklu, s katerimi se je umetnik poglobljeno ukvarjal v šestdesetih letih, je nadaljeval z raziskovanjem jeder, ki ga je začel že v svojem predhodnem ciklu Vegetabilne oblike. Zanimali sta ga tudi tehnika in urbanost, preinterpetirani v znake, ki nas – tako kot npr. semaforji - usmerjajo in opozarjajo. (Alja Grašič, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
