DUŠAN KIRBIŠ. Predmeti in podobe

Pri Kirbiševi murskosoboški razstavi Predmeti in podobe ne gre za pregledno razstavo v kronološkem smislu, kljub temu pa ta razstava na specifičen način sintetizira in zgosti celotno umetnikovo dosedanje ustvarjanje. Na njej so zajete številne zanj značilne dvojnosti, med katerimi je najpomembnejša ta, da je nekaj celovitega lahko predstavljeno tudi kot posamično; kumulativna celota je predstavljena kot mnogoterost njenih fragmentov. Umetniško raziskovanje Dušana Kirbiša se ne izčrpa z enim samim likovnim jezikom. Simultano se izraža v zelo raznolikih likovnih jezikih, ki se v njegovem delu ne izpodbijajo, se ne izrivajo, prav tako pa tudi ne pogojujejo jezika, ki bi generiral medsebojno izključevanje. Tako njegovi različni cikli, kakor tudi posamična dela znotraj njih, koeksistirajo, se medsebojno podpirajo in ustvarjajo sinergijo, od katere je nenazadnje odvisno tudi njihovo posamično bivanje. Po Kirbiševih likovnih interpretacijah lahko spoznamo, da umetnik zunanji svet razume kot povsem neodvisnega in do popolnoma vsega ˗ vključno z umetnikom ˗ povsem indiferentnega. Razstava je zasnovana posebej za prostore Galerije Murska Sobota. Kirbiš se pri tej razstavi drži načela konceptualizma, po katerem je ideja ali koncept umetniškega dela bolj pomemben kot samo umetniško delo, hkrati pa razmišlja tudi o jezikovni sporočilnosti stvaritve v obliki tekstov, citatov, analitičnih stvaritev in vprašalnic


Kirbiš je strasten bralec likovnoteoretskih, filozofskih in literarnih del. Po prebranih delih, ki so se ga dotaknila in navdihnila, umetnik pogosto poimenuje tudi svoje slike. Vendar pa Kirbiš pri tem niti najmanj ne zapada v literarnost in se povsem izogne kakršnikoli narativnosti. Pri tem svoje navezanosti na leposlovno literaturo tudi v strateškem smislu niti ne skriva niti ne prikriva. Vendar pa njegova dela nikoli ne govorijo neposredno o avtorju ali knjigi, katere naslov nosijo, prav tako tudi ne ilustrirajo posameznega dela niti celote knjige. Umetnik očitno razume in sprejema dela drugih umetnikov v smislu vzporednih svetov, ki se z njegovim svetom stikajo samo v določenem trenutku. Pri tem ne gre za navdih, prej gre za zrcaljenje in odsev lastnih misli ter emocionalnih stanj, ki jih Kirbiš zazna v določeni literarni umetnini ali filozofskem zapisu, ne pa za likovno interpretiranje literarnih junakov, dogodkov, mest in pokrajin. Tudi ta neposredni stik z literaturo je predvsem oseben. Noben gledalec ne bi mogel niti aluzivno povezati nobenega Kirbiševega dela z naslovom, povzetim po naslovu knjige, če bi bil naslov njegovega umetniškega dela drugačen, recimo takšen, da ne bi bil povzet po določenem literarnem delu ali po njegovem avtorju.


Ena izmed knjig, ki jih je Kirbiš prebral in so nanj naredile velik vtis, je knjiga Obrežja Sirte Jacquesa Gracqa. Kirbiš je posvojil ime Sirta iz naslova Gracqovega romana kot ime, ki povsem ustreza njegovemu lastnemu imaginarnemu kraju kot seštevku vseh njegovih najbolj osebnih krajev. Kljub temu umetniku ne gre toliko za to, da v svet mentalnega zemljevida preslika in s tem topografsko locira svojo lastno Sirto. Prej si prizadeva za to, da bi ob tem definiral njene meje in obrežja. Šele takrat, ko so te meje in robovi definirani, lahko umetnik izvrši transgresijo roba med znanim in tujim, med sem in tja in med bitjo in ničem.


Hkratno razstavljanje izbranih najstarejših in najnovejših del kaže na krožni princip Kirbiševega ustvarjanja. Slika zanj ni objekt, ki bi bil aktualen samo ob času svojega nastanka, potem pa bi postal zgolj preživet, zastarel in kot tak za slikarja nezanimiv objekt, ki bi se lahko ali pa tudi ne vključil na kakšno umetnikovo pregledno razstavo, ki bi predstavila morebitno točko nič, iz katere se je umetnikov razvoj sploh lahko začel.


Kirbiševa razstava Predmeti in podobe je s svojim konceptom predstavljena kot zbirka njegovih fragmentiranih osebnih vtisov; kot kabinet zbirke osebnih kuriozitet, ki predstavljajo pomembna sidrišča umetnikovega spomina, ki je, kakor vsak človeški spomin, nepopoln in osredotočen predvsem na nekatere najpomembnejše točke, medtem ko odmisli vse ostalo. Slike, skulpture, objekti, besede, umetnikovi avtobiografski zapisi in odlomki resignirane korespondence z nekaterimi prijatelji so razpostavljeni tako, da predstavljajo razdejano in pusto pokrajino, po kateri so razpršeni enigmatski objekti, ki imajo funkcijo ohranjanja ali rekonstrukcije spomina.

dr. Robert Inhof, kustos razstave



Exhibitions and events

Activities from this museum

Počitniška likovna delavnica "GLEDAM, UŽIVAM, USTVARJAM"

Otroke in mladostnike vabimo na dvourno likovno delavnico, ki jo bomo pričeli z...


Suggested Content