TOKO DOMŽALE – Tovarna TO(rbic) in KO(včkov)

TOKO DOMŽALE

Tovarna TO(rbic) in KO(včkov)

Razstava o nekdanji pomembni usnjarsko-galanterijski tovarni TOKO v Domžalah je zasnovana kot vsebinska nadgradnja razstave Naše tovarne, naš ponos iz leta 2016, vezana na temo gorenjske industrijske dediščine. Takrat se je porodila ideja, da pripravimo javno povabilo za zbiranje gradiva in izdelkov tovarne TOKO Domžale, na katerega se je odzvalo več posameznikov, društev in javnih organizacij. V dveh letih se je zbralo presenetljivo veliko gradiva – preko tristo različnih izdelkov, fotografij in zgodb, s katerimi smo sestavili skupen spomin na nekdanjo domžalsko tovarno.

ZAČETKI

usnjarsko-galanterijske dejavnosti v Domžalah so povezani z zatonom slamnikarske industrije.  Vzporedno s propadanjem slamnikarskih podjetij so med obema vojnama nastajali tovarniški obrati novih industrijskih panog, največ v kemični, tekstilni in usnjeno-galanterijski industriji. Nekatera podjetja so imela predvojno tradicijo, marsikatera so nastala celo v zapuščenih obratih slamnikarskih tovarn, vsa pa so se modernizirala z novo strojno opremo, izboljševala so energetske vire, povečevala proizvodnjo in število zaposlenih delavcev.

Podjetje nemškega podjetnika Franca Zorna, ustanovljeno leta 1923 v Ljubljani, je leta 1937 kupilo nekdanjo največjo domžalsko slamnikarsko tovarno ter jo spremenilo v obrat usnjene galanterije. Naslednje leto se je ljubljanski obrat preselil v Domžale ter proizvodnjo drobnega galanterijskega blaga razširilo tudi na izdelovanje kovčkov. V sezoni, ko so izdelovali šolske torbe, se je število zaposlenih tudi podvojilo. Leta 1939 je Zornovo podjetje s 85 zaposlenimi izdelovalo kovčke, torbice, aktovke, nahrbtnike in druge drobne izdelke.

Iz Zornove tovarne so leta 1939 izstopili trije bratje Okršlar in odprli samostojne obrtne delavnice drobne usnjene galanterije. Brata Anton in Vinko Okršlar sta v pritličju nekdanje slamnikarske tovarne Mellitzer, Kleinlercher uredila proizvodnjo drobne galanterije z do 50 zaposlenimi. Leta 1942 sta zgradila nov tovarniški objekt v južnem delu Domžal. Leta 1945 je bilo v njem zaposlenih že 121 delavcev, izdelovali so usnjene kovčke, aktovke, ženske torbice in denarnice.

NASTANEK NOVE TOVARNE

Novo obdobje v industrijskem razvoju usnjene galanterije v Domžalah se je pričelo s povojno združitvijo  Zornovega in Okršlarjevega obrata v Obrat 1 in 2. Ustanovljena je bila nova državna tovarna, ki je dobila ime Tovarna kovčkov in usnjenih izdelkov Domžale, TOKO Domžale. Za nadaljnji razvoj so bili pomembni dejavniki: rast števila zaposlenih, večanje proizvodnje ter spreminjanje strukture zaposlenih, saj so večino zaposlenih predstavljale ženske, posodobljena tehnologija, strokovno izobraževanje kadra, sledenje aktualnim modnim trendom, stremljenje h kakovosti blagovne znamke ter njene uveljavitve na domačem in tujem trgu. Dejstvo je, da je bila tovarna TOKO ena izmed prvih, ki se je s svojimi izdelki uveljavila v zahodnem svetu kmalu po drugi svetovni vojni.

VODILNI PROIZVAJALEC USNJENE GALANTERIJE V NEKDANJI JUGOSLAVIJI

V dveh desetletjih se je podjetje razvilo v eno največjih galanterijskih tovarn, ne le na slovenskem in jugoslovanskem trgu, temveč tudi v Evropi. Za svoje dosežke je prejelo številne nagrade ter uspelo ohranjati mednarodni sloves kakovostne in oblikovalsko dovršene usnjene galanterije. Zaradi stalnega posodabljanja tehnološkega procesa, gradnje nove proizvodne hale in odpiranja novih proizvodnih obratov ter trgovin izven Domžal, se je podjetje hitro širilo. Leta 1970 je bilo zaposlenih že okoli 1200 delavcev, tako da je bilo med podjetji z največ zaposlenimi v občini Domžale.

TOKO V TOKU S ČASOM

Sčasoma je zaradi vse večje konkurence na domačem in tujem tržišču, skokovitega naraščanja cen surovin in storitev ter zmanjšane kupne moči prebivalstva, tovarna bila primorana svojo proizvodnjo krčiti. Ne le TOKO, temveč tudi druge slovenske tovarne usnjarsko predelovalne industrije so pred osamosvojitvijo poslovale v težkih pogojih. Položaj panoge je poslabšala tudi preobrazba sistema in prehod v novo družbeno-ekonomsko ureditev. Proces deindustrializacije in tranzicije v samostojni Sloveniji, ki je bil povezan z družbenimi in gospodarskimi spremembami po razpadu skupnega jugoslovanskega tržišča, kot tudi z izgubo zunanjega trga, ni obšel občine Domžale – prav tako kot ne drugih slovenskih mest.

STARO SE UMIKA NOVEMU

Novi zaostreni pogoji tržnega gospodarjenja so podjetju narekovali prilagoditve. Večkrat se je spremenila lastniška in velikostna struktura podjetja. Zaradi krčenja svojega programa je podjetje opustilo Obrat 2. Posledično se je zmanjševalo število zaposlenih. Industrijsko področje obrata 1 se je po letu 2000 umaknilo novi stanovanjsko-poslovni soseski Krizant.

Mineva skoraj dvajset let odkar tovarne TOKO v Domžalah ni več. Ostaja spomin na pomembno domžalsko tradicijo izdelovanja usnjene galanterije in njeno visoko kakovost.

KOLOFON

TOKO DOMŽALE – Tovarna TO(rbic) in KO(včkov)

Razstava o nekdanji pomembni usnjeno-galanterijski tovarni v Domžalah

22. maj – 31. december 2019

Kraj razstave: Slamnikarski muzej, Domžale

Organizacija razstave: Kulturni dom Franca Bernika Domžale, zanj: Cvetka Zalokar Oražem

Vsebinska zasnova in besedilo: Katarina Rus Krušelj

Oblikovanje: Katarina Goltez

Fotografije: iz arhivov M. Breznik, J. Hribar, A. Majhenič.