Lojze Dolinar sodi med najvidnejše slovenske kiparje 20. stoletja. Znan je po delih na območju nekdanje Jugoslavije, nase pa je opozoril že med obema vojnama z javnimi spomeniki po Sloveniji. Med njegovimi zgledi so bili kiparji, ki so izpostavljali izrazno moč človeškega telesa, od Rodina, Bourdella in Metznerja do Meštrovića. Človeška figura s poudarjeno telesnostjo je osrednja tema njegovega opusa, najdemo jo v mali in monumentalni plastiki različnih materialov.
Odmev Meštrovićevega sloga, ki ga je Dolinar občudoval že kot študent na Dunaju, je opazen zlasti v njegovih delih iz 20-ih let 20. stoletja. Tako je pri Sfingi, ki je ženski akt izrazitih obraznih potez in jedre telesnosti, uporabil Meštrovićevo formulo podkolenskega izreza nog in formo podaljšane glave. Sedeča mišičasta figura se v dinamični drži nagiba v desno, težo prenaša na roke, ki, uprte v stopnjevani podstavek, skupaj s stiliziranim nemesom, naglavnim pokrivalom egipčanskih faraonov, tvorijo vertikalo. Kipar se je z motivom sfinge v mali plastiki prvič srečal že pred 1. svetovno vojno in se k njemu vračal še med obema vojnama. Sodi med njegove redkejše upodobitve mitoloških in egipčanskih motivov, priljubljenih v kiparstvu pred 1. svetovno vojno.
