Vladimira Bratuž je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Frančišku Smerduju končala specialko iz kiparstva, hkrati pa je študirala tudi arhitekturo. Aktivna je bila na obeh področjih, posebej pa se je uveljavila s svojim kiparstvom, ki ga odlikuje raba različnih postopkov, tehnik in materialov. Poleg zasnove številnih javnih del se je dokazala predvsem na področju moderne keramike in dekorativne male plastike. V umetniškem izrazu so ji bile blizu razgibane forme, s svojim inovativnim pogledom pa je venomer težila k izvirnim rešitvam.
Dekorativna mala plastika Prijateljici sodi v obdobje, ko je Vladimira Bratuž delovala kot asistentka pri arhitektu Jožetu Plečniku; čeprav tedaj njen osebni likovni jezik še ni bil izrazit, pa je iz dela razviden umetničin občutek za plastičnost. Silhueti vitkih ženskih figur sta stilizirani in vsaka zase oblikovani z gladko obdelano površino, obenem pa sta spojeni v mandljasto oblikovano celoto, ki izžareva nežnost. Dekleti se sprehajata tesno skupaj, složni v koraku, držeč se za roke, s pogledoma rahlo usmerjenima druga proti drugi. Plastika deluje izrazito intimno, izraža medsebojno prijateljsko naklonjenost in spokojnost. Čeprav sta figuri abstrahirani, izražata veliko mero emotivne intenzitete, ki je morda bolj očitna prav zaradi stilizacije. Veličina tega malega dela je prav v tesni prijateljski vezi, vedrini in mirnosti, ki je prisotna kljub temu, da sta upodobljeni med gibanjem. (Barbara Lešnik, v okviru projekta Klik do slik; Naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.)
