Pred vegastim, rahlo modrim nebom se kvišku dviga skupina dreves. Čudovite barve listja se oblikujejo v fantazmagorične like, ki jih rojeva narava. Eberl je vse življenje, torej vse do svojih poznih let, vztrajal pri romantičnih slikarskih predstavah in s tem zanamoval tudi to podobo. Metjejsko spretno naslikan motiv emanira navdušenje nad močjo narave. (Janez Balažic, Alojz Eberl: 1822–1887, Pomurski muzej Murska Sobota, 1994, str. 42, 70)