Des Topfers Gedenk Mall / A fazekas emlékos je lončarjev spomenik, kot ga je poimenoval izdelovalec Janoš Bauer iz Murske Sobote. Lahko bi rekli, da je izdelek osebna izkaznica rokodelca iz leta 1887. Na njem so zapisi v nemščini in madžarščini s pomembnimi podatki, kdo je avtor predmeta od kod in kdaj je bil izdelan. Barvna skulptura je sestavljena iz štirih delov, najverjetneje zaradi dveh stvari: večji in debelejši izdelek v enem kosu bi bilo težko žgati v lončarski peči zaradi velike možnosti pokanja in slabše kvalitete žganja ter enostavnejšega načina izdelovanja glede glaziranja, barvnega niansiranja in prostoročnega modeliranja majhnih/pomanjšanih živalskih figuric in lončarskih izdelkov. Skulptura je reklamni pano tistega časa, lahko bi rekli reklamni izdelek, namenjen predstavitvi rokodelčevih spretnosti, znanja in paleti izdelkov, ki jih je izdeloval. Na njej lahko vidimo v pomanjšani obliki posodje različnih oblik in uporabnosti, kot so: cedilo, nočna posoda, različni vrči, lonci, sklede, pinja, sklede, krožniki, zalivalka. Med posodje je vstavljen živalski svet, gre za domače živali, ki jim je težko razbrati identiteto. Tu lončarjevo umanjkanje (kiparskih ali modelatorskih) spretnosti pride najbolj do izraza, daj zaradi miniaturnosti ni dovolj natančnih živalskih potez. Miniaturno posodje ohranja in odseva realno stanje tehnike in vzorcev okraševanja in barvitosti kuhinjskega posodja. Kot zanimivost naj omenim, da med njimi ni tehnike redukcijskega žganja, to je črnega posodja. Vrh krasi podoba lončarja za vretenom, če poenostavim, bi lahko šlo za lončarjev avtoportret. Skozi napise dve podobi madžarskega grba prepoznamo lončarjevo/pečarjevo veliko (nacionalno) naklonjenost madžarski državi kot Gott segne Ungarn / Isten éltese a Magyarokat [Bog živi Madžare], napis v nemščini pa najverjetneje izpričuje njegovo nemško poreklo (kot tudi priimek). Da so pomensko enakovredni zapisi v madžarščini in nemščini, zagotovo k temu pripomore čas nastanka, saj je to čas močnega madžarskega političnega pritiska na Prekmurje, čas po nastanku dualistične Avstro-Ogrske. Tudi tako si lahko razlagamo popolno odsotnost prekmurščine oziroma slovenskega jezika.
János (Janoš) Bauer (1825‒1900) je bil lončar v Murski Soboti.
Izdelek je redkost v našem domačem okolju, če upoštevamo, da so tradicionalni in podeželski lončarji izdelovali predvsem uporabne in prodajne izdelke. Med njimi ni bilo večjih presežkov glede oblik, tehnike žganja in izdelovanja, v splošnem govorimo o tradicionalni lončevini. Zagotovo ob večnem pomanjkanju časa (ker je večina od njih v prvi vrsti živela od kmetijstva in jim je bilo to osnovno za preživetje; lončarstvo je bil največkrat dodaten vir zaslužka) niso zmogli, znali in hoteli ukvarjati se z drugačnostjo, ki zahteva veliko časa, znanja, poguma in ročne spretnosti.