Na obdobje Ilirskih provinc (1809−1813) se navezuje končnica s humorističnim prizorom Kmet ziblje Francoza, ki mu je botroval resnični dogodek, izpričan v ljudskem izročilu.
Jedro zgodbe govori o slovenskem kmetu, ki mora zibati francoskega vojaka. Nekaj časa ga ziblje in mu poje uspavanko o tem, da vsaka stvar traja samo nekaj časa − tako kot francoska oblast −, nato pa ga zvrne iz zibelke.
