PATRIZIA DEVIDÈ: Meduzina postelja/prostorska postavitev

Z usodnim pogledom Meduze, pošasti, ki v sebi skriva številna protislovja, se ob tokratni razstavi v Galeriji Meduza sooča umetnica Patrizia Devidè. Razstavljena dela se soočajo s številnimi tematikami, v prvi vrsti pa s ključnim vprašanjem, ki se kot skrita misel pojavlja v vsakem pravem umetniškem snovanju in ki nam ga téma Meduze brezkompromisno zastavlja: kako preko podobe prikazati to, kar ni mogoče direktno uzreti?

V dolgoletni prehojeni poti je ustvarjalnost tenkočutne umetnice prerasla začetni pretežno slikarski okvir in se vse bolj usmerila v premišljeno poseganje v okolje in v oblikovanje zaokroženih umetniških ambientov. Pozornost do danih razmer, v katere umestiti umetniško delo, je konstanta njenega delovanja, v katerem se avtoričina subtilna emotivna sfera sooča s prostorsko strukturo in kontekstom njenega posega. Ne sme nas zato presenečati, če se je za razstavo v Galeriji Meduza umetnica odločila, da se sooči, oziroma dobesedno spopade, s samo Meduzo. Premišljen projekt, ki ga je umetnica že dalj časa nosila v srcu, se je razvil v postavitvi, ki je danes na ogled in nosi naslov Meduzina postelja. Gre za instalacijo, katere središčni element je objekt iz blaga in kovine, sestavljajo pa jo še pastelne risbe večjega formata in serija mask za varjenje. Posrečena izbira tematike, ki je umetnici omogočila povezavo v smiselno izdelano celoto tako lastnih večletnih zanimanj kot kulturnega konteksta, v katerega je posegla, povezuje tisočletno mitološko zgodbo s sodobno problematiko. Pri tem pa prerašča tudi goli okvir galerije v dialogu s samim kulturno-zgodovinskim kontekstom mesta, saj se podoba Meduze še danes pojavlja na marsikaterem mestnem reliefu, kot preostanek nekdanjega simbola mesta Koper.

Patrizia Devidè (Tržič, Italija, 1955) je diplomirala na tržaški univerzi iz sodobne književnosti, leta 1982 pa še na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Za študij likovne umetnosti se je odločila sredi sedemdesetih let. Odločitvi je botrovalo predvsem srečanje z Avgustom Černigojem in učenje grafike, slikarstva in zgodovine umetnosti v njegovem tržaškem  ateljeju. Leta 1995 je umetnica začela tudi z oblikovanjem objektov in s posegi v prostor. Ob samostojnih razstavah je sodelovala na številnih skupinskih predstavitvah. Živi in ustvarja v Tržiču.

Podatki o reprodukciji:

- Model za blazino, žamet, puščica, pleksi steklo, 2011