Volbenk Pajk (1915-2005), Pričevalec modernističnega mesta

Volbenk Pajk je v Velenje, ki letos praznuje 60-letnico nastanka modernističnega mesta ob Paki, prišel leta 1952. Nemudoma se je v življenje mesta vključil z vso svojo energijo in bil pobudnik za ustanovitev Turističnega društva Velenje. Fotograf in nepogrešljiv someščan Velenja in Mozirja je prav gotovo ena izmed ključnih osebnosti Šaleške in Zgornje Savinjske doline. Kot dokumentarni, umetniški in portretni fotograf je Volbenk Pajk ostal zapisan v spominu številnih Velenjčanov in njegovih stanovskih kolegov, z letošnjo kompleksno predstavitvijo v velenjskih kulturnih zavodih in na turističnih točkah pa bo zagotovo opažen tudi v strokovni javnosti Slovenije. Njegovo dokumentarno, umetniško in portretno fotografijo so v promocijskih predstavitvah nekoč uporabljali na področju celotne Jugoslavije, Velenje pa je kot modernistično mesto po Pajkovi zaslugi dokumentirano od zasnove, preko gradnje, rasti in razvoja do podobe, kakršno je imelo ob Pajkovi smrti. Tega izjemnega, a premalo znanega, fotografskega mojstra želimo postaviti ob bok drugim slovenskim mojstrom fotografije.


Volbenk Pajk se je rodil 21. oktobra 1915 v Doropolju 9 – Sv. Vid pri Planini kot prvorojenec gostilničarke Uršule (rojene Žagar) in Franca Pajka, krojaškega mojstra. V zakonu se je rodilo sedem otrok. Poleg Volbenka še Milica, Edvard, Marta, Franjo, Ožbolt in Jožica. Za fotografijo ga je navdušil stric Franc Kolman, ki je bil urar na Planini. Stric Franc mu je kupil prvi fotoaparat in Volbenk je navdušeno fotografiral. V družini so prepoznali njegov talent in ga poslali v Zagreb v uk k priznanemu poklicnemu fotografu in slikarju Gjuru Reputinu. Leta 1937 je v Zagrebu opravil mojstrski izpit za fotografa. Vrnil se je v Slovenijo in kupil majhno hišo v Nazarjah in odprl atelje Pavo. Nadaljeval je s portretnim fotografiranjem ob pomembnih življenjskih dogodkih, ki se ga je izučil v Zagrebu, ter s krajevnimi razglednicami. Kasneje je v Mozirju kupil večjo hišo in tam nadaljeval svoje delo. Ob izbruhu 2. svetovne vojne je ilegalno prebežal na Dunaj. Na Staatliche Graphische Lehr- und Versuchanstalt (od leta 1939 Državni oddelek za grafično umetnost in raziskave) je študiral fotografijo pri profesorju Hansu Medenskemu. Po vojni se je vrnil v Mozirje, obnovil izropani fotoatelje in leta 1948 v Velenju odprl še podružnico Foto Pajk. Leta 1952 je v Velenje dokončno preselil vso dejavnost. Več let je delal kot fotograf velenjskega premogovnika in nastajajočega podjetja Gorenje, takrat še v vasi Gorenje. V začetku 50-tih let je v njegovem ateljeju stekla izdelava barvne fotografije in naročila so prihajala iz vse Jugoslavije, posebej še po tem, ko je na Brdu pri Kranju fotografiral predsednika države Josipa Broza Tita. V začetku 70-tih let prejšnjega stoletja je dokumentiral gradnjo Termoelektrarne Šoštanj. S fotografijami je dokumentiral tudi nastanek in razvoj modernističnega mesta Velenja, politične in gospodarske predstavnike Velenja ter državniške obiske gospodarskih in političnih delegacij iz Jugoslavije in tujine. Sodeloval je z novinarji in časopisnimi hišami po vsej Jugoslaviji. Fotografski studio Foto Pajk je pod njegovim vodstvom deloval vse do leta 2002, polnih petinšestdeset let in do njegovih sedeminosemdesetih let. V zadnjih letih mu je pomagala žena Majda, tudi sama fotografinja. Ocenjeno je, da je posnel okoli sto tisoč posnetkov različnih žanrov: tihožitja, umetniške artefakte, pokrajine, mestne vedute, interierje, dokumentarno fotografijo, predvsem pa portretne fotografije. Umrl je v Slovenj Gradcu 7. januarja 2005.


Razstave: ok. 1953 Razstava v izložbi Potovalne agencije Kompas, Ljubljana, 1999 Kulturni center Ivan Napotnik – Muzej Velenje, 2001 Galerija Mozirje


Širina znanja mojstra Volbenka Pajka in obvladovanja različnih tem z različnimi poudarki, ki jih je zaznal v različnih dnevnih obdobjih v naravi ali v ateljejski osvetlitvi v razgibanih ali pa lirično sanjavih momentih in jih prezentiral v barvni kot tudi črno beli varianti, je zgledna tudi še v sedanjem času. Posebno dražljive so njegove fotografije klasičnih ateljejskih portretov v prefinjeni osvetlitvi in poziciji portretirancev, bodisi pred svetlim, temnim ali nevtralnim ozadjem. V dokumentarnih posnetkih krajine je bil bolj pripadnik čiste pokrajine, krajine brez človeške figure. Fotoaparate je skrbno izbiral po kriteriju najvišje kakovosti, kot je bil Pekoflex za interier, Linhof-Tehnika za zunanje potrebe in Mamiyo za umetniške artefakte. Veliko je tudi spominsko-dokumentarnih posnetkov, predstavljenih v smislu topografskih pričevanj področja. Prevladujoče pa so vsekakor dokumentarne fotografije nastajajočega modernističnega mesta iz različnih zornih kotov, ki so si povsem enakovredni, in s katerimi se je zapisal v zgodovino slovenske fotografije in danes že šestdesetletnega mesta Velenje.


(iz besedila Milene Koren Božiček v spremljajočem katalogu)

foto: Titov trg, pred 1977, arhiv muzeja Velenje



Exhibitions and events

Activities from this museum

We don't have anything to show you here.


Suggested Content