DAMIJAN CAVAZZA: Neznonsna lahkotnost ustvarjanja, slike in scenografije

Damijan Cavazza je bil tudi slikar. Dva »načina« podob, dve obliki slik sta pred nami. Izvedbe v svetlem, črtnem in barvitem, in pa zatemnele, monokromne. Značilni veliki, skoraj dvometrski formati se odpirajo kot abstraktno izpovedna polja. Ne oddaljujemo se v čas, saj, kot rečeno, je vse hkratno v minljivosti, ki stoji v ozadju.

Barvitost je vsekakor odraz pozitivnega nagnjenja v neobremenjeno, izkazuje vedrino, dobrobit, upanje. Zato bi se najprej ozrli v veliko platno, ki v nekakšni mrežni strukturi vidnega ekrana trakovno izpolnjuje izpovedni izrek. Prevotljenost prostora, ki je imaginaren, prepleten v lastno iluzijo, konsolidira osrednji predmet nedoločljivega porekla. Gre za volumsko vdolbino, polje v prostoru, nedefinirano razsežni objekt, ki pa v optičnem rezultatu daje vtis trdnega objekta, morda plovila, arhitekturnega elementa, pohištva … Vse je precej geometrično, ravnih linij, kljub temu, da ob omenjeni mrežni živobarvni razgibanosti racionalnost postane povsem relativna in deluje sproščeno izpovedno okrilje.V smislu barvitosti in sproščenosti bi ob bok tej sliki postavili ravno tako večjo podobo vertikalne usmeritve, ki je še bolj igriva v formi in barvno raznovrstna.

V izkušnji prepoznavanja določenih historičnih citatov bi v teh delih videli nekakšno avtorjevo eksperimentalno fazo. Čeprav je nagib preizkušanja navzoč v vsem nizu predstavljenih podob, sta ti dve deli izrazito študijski.

Na drugi strani stojijo podobe monokromatskega tipa. Kapitalno delo predstavitve je gotovo monumentalno zeleno olje na platno, izgotovljeno v čisti ploskovni obliki, ki se s premišljeno osvetlitvijo prefinjeno odpira v prostorsko polje, v svoj volumen. Blaga razlika med zelenim in temnomodrim koloritom ustvarja magično okrilje fabulativne podstati te podobe. Nekakšna slika v sliki ali podvojeni ekran prikrivata in odkrivata tisto skrivnost, ozadje, lahko bi rekli mit, ki opredeljuje vsako likovno umetnino, kjer se soočata ustvarjalčev in gledalčev domet. Atmosfera je povsem umirjena, rahla, odstavljena v senčno stran. Podobna zastavitev vsebine se skozi precej ponovljeno formo dogaja tudi na platnu temnoplave barve, kjer je v obrisu zaznavna le osrednja geometrična oblika križa.

Iz serije nekoliko izstopa rdeča slika. V površini velikega formata se na podlagi

temnordečega širi črtnost, črne krožne linije. Amorfno gestualno okrilje tako ustvarja določen zaplet, ki pa ostaja v varnem notranjem okviru podobe in se skozi ritem elementarnih sil realizira šele v celostnem odsevu slikovnega polja. Kljub gibljivejši »platformi« ostaja izrazni profil te slike skladen znotraj monokromatskega cikla. 

V delih Damijana Cavazze bi težko zagovarjali avtorsko slogovnost, slogovni način, govorili bi lahko predvsem o izreku, o intimnosti. Tu doživljamo slikarja, ki v svojem delu izvira iz lastne notranjosti, kajti njemu, slikarju, ni dano, da bi se izogibal resničnemu.

Dejan Mehmedovič

Damijan Cavazza (1973-2009) je zaključil študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Gustavu Gnamušu in Janezu Berniku. Njegova ustvarjalnost se je vzporedno odvijala predvsem na dveh področjih: v gledališču, kjer je deloval kot scenograf in kostumograf ter na likovnem področju slikarstva in grafičnega oblikovanja.

Podatki o reprodukciji:

Brez naslova, olje na platnu, 200x100 cm