V roki puškica, doma pa ljubica - leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske

Gorenjski muzej Vas vljudno vabi na odprtje letošnje osrednje muzejske razstave, edine na Gorenjskem, ki je letos posvečena obletnici soške fronte V ROKI PUŠKICA, DOMA PA LJUBICA – LETO 1917 NA SOŠKI FRONTI IN V ZALEDJU GORENJSKE v četrtek, 19. oktobra 2017, ob 18. uri v gradu Khislstein, Tomšičeva 42, 4000 Kranj.

V kulturnem programu bo nastopil Moški pevski zbor Gorščaki.

Prva svetovna vojna je prizadela vse sfere življenja in se je dotaknila prav vsakogar na svoj način. S seboj je prinesla mnogo tragedije, kljub temu pa je iz nje izšlo tudi nekaj bolj pozitivnih zgodb oziroma so se nekatere vojne zgodbe ob koncu srečno končale. Razstava je v svoji osnovi pripravljena ob počastitvi spomina na 100. obletnico od konca soške fronte. Do ključnih dogodkov v letu 1917, ki jih predstavljamo, je vodilo več dejavnikov, zato smo obletnico postavili tudi v okvir celotne vojne. V ospredju pa je seveda leto 1917, tudi pregledani viri so večinoma iz tega leta in se nanašajo na kraje na Gorenjskem.

Na razstavi predstavljamo dve plati dogajanja v letu 1917. Na eni strani se posvečamo dogodkom na soški fronti, na drugi strani pa prikazujemo življenje v zaledju. Že naslov razstave »V roki puškica, doma pa ljubica« razkriva dva pola: vojak, ki je na fronti nosil puško in se bojeval za svojega cesarja, je imel doma bližnje, ki so željno čakali novic in upali na njegovo vrnitev. Tudi življenje domačih se je moralo do določene mere prilagoditi vojnim razmeram, ki so vladale v zaledju. Če »puškica« predstavlja vse tisto, kar je gorenjskega fanta čakalo na fronti, je »ljubica« tista, ki mu prinaša dom, mirno življenje … Doživljanje posameznika je bilo razpeto med osebna čustva slovesa in družbeno potrditvijo ter obvezo, ki je bila sodelovanje v vojaški službi. Prav vsak vojak je bil nekomu mož, brat, oče ali sin, poln življenjskih načrtov.

Skladno z naslovom je bil izbran tudi vodilni motiv razstave, ki je podoba z vojne razglednice: vojak, ki se s puško na rami poslavlja od svoje drage. Naslov kataloga in razstave je bil oblikovan prav za namen razstave in ni del citata, sta pa uporabljena pomanjševalnica »puškica« in beseda »ljubica« zelo pogosti v vojaških ljudskih pesmih iz obdobja prve svetovne vojne in tudi prej. Te so večinoma osebno izpovedne, ljubezenske in velikokrat opisujejo slovo vojaka od domačih ali ljubljene osebe.

Leto 1917 je bilo sicer običajno leto, ki se je začelo in končalo na ponedeljek. V Ljubljanskem zvonu je bila prvič objavljena povest gorenjskega rojaka Ivana Tavčarja, Cvetje v jeseni. Upravno sodišče je zavrnilo zahtevo Kranjske finančne uprave po obdavčitvi Riklijevih sončnih kopeli. Dogajale so se nesreče, kraje, vlomi. Zgorela je železniška čuvajnica v Kranjski Gori. Frana Hribarja sta na Jesenicah stisnila železniška vagona. Na Golniku so zgradili zdravilišče za ozdravljive tuberkolozne bolnike. Želodčne težave so zdravili z želodčnim likerjem Florian. Z 200 kronami in 14-dnevnim zaporom je bil kaznovan tisti, ki se je sankal ali smučal po javnih poteh po Kranju. Leto je bilo polno vremenskih ekstremov. Konec februarja so bile temperature v Kranju še vedno okoli 23 stopinj pod ničlo. Nato je sledilo dolgo sušno obdobje. Umrl je Matija Koželj, cerkveni slikar v Kamniku, pa tudi Janez Evangelist Krek. Sprejet je bil tudi eden izmed najpomembnejših narodnopolitičnih programov v naši zgodovini, Majniška deklaracija, ki je predvidevala združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev. 30. maja jo je v dunajskem državnem zboru prebral vodja Jugoslovanskega kluba Anton Korošec.

Na razstavi se v sklopu tistega, kar je ostalo doma, osredotočamo na ljudstvo, ki je trpelo, ljudstvo, ki se je vojske že naveličalo in je hrepenelo po miru. Med njimi je bila večina tistih, ki so čutili pomanjkanje hrane in življenjskih potrebščin, ki jim je vojska iz domačega zvonika vzela zvonove, tistih, ki so ostali brez delovne sile in pridelka. Bile pa so tudi izjeme, ki jim je vojna ponudila priložnost, da so obogateli. Vojna je trajala že četrto leto in življenje običajnih prebivalcev gorenjskega zaledja je teklo dalje. Ljudstvo se je na novo situacijo nekako navadilo, kar potrjujejo tudi besede kokrškega župnika, ki je ob koncu kronike za leto 1917 zapisal: »Sicer tega leta nič posebnega«.

Ideja o razstavi in katalogu je izhajala iz želje, da v Gorenjskem muzeju nadaljujemo z raziskovanjem in predstavljanjem prve svetovne vojne in njene povezanosti z Gorenjsko, kar je tudi naše poslanstvo. Ne zgolj vsebina, tudi razstavljeni predmeti so tisti, ki nas bodo popeljali v leto 1917. Nekateri so edinstveni in smo lahko ponosni, da jih razstavljamo prav v okviru naše razstave.