Berko

Prva slikarska dela, ki jih je Berko ustvaril po zaključku študija na ljubljanski pedagoški akademiji, imajo abstrakten značaj. Podobno velja za umetnikov poseg v mestni ambient, ko je z mavričnimi barvami pobarval asfaltno pot v Miklošičevem parku v Ljubljani. Za temeljito spremembo likovnega izraza je bilo zaslužno dvomesečno študijsko potovanje, na katerem si je Berko lahko ogledal nekaj razstav predstavnikov aktualnega hiperrealizma. Po letu 1973 je sledilo intenzivno ustvarjalno obdobje, v katerem je Berko izdelal vrsto slikarskih kompozicij, na katerih je s pretanjeno tehniko ameriške retuše (z uporabo zračnega čopiča, akrilnih in oljnih barv) predstavljal povečave fotografij in reklamnih podob, ki jih je našel v ilustriranih revijah, lastne fotografije in druge motive. Povzemanje motivov iz množičnih medijev je pričalo tudi o vplivih pop arta, vendar je bila osrednja umetnikova pozornost namenjena slikarskim fotorealističnim postopkom. Zato bi Berka lahko označili za prvega oziroma najbolj doslednega slovenskega fotorealista.

Motivi odsevov na steklenih fasadah veleblagovnic so bili Berkov odgovor na čas potrošništva in blaginje sedemdesetih let preteklega stoletja. Dejstvo, da se tudi v tem motivnem sklopu srečujemo s predelavo fotografije v slikarstvo, je odstopilo svoje mesto izzivu, s katerim nas je soočil umetnik. Hkrati namreč gledamo več podob oziroma prostorskih nivojev: zrcalno površino, odsev mimoidočih in včasih umetnikov avtoportret s fotoaparatom ter tudi prostor za stekleno steno. Motiv ima realističen značaj, vendar je meja med realnostjo in odsevom in med interierjem in eksterierjem zabrisana.

Risbe z barvnimi svinčniki, ki so sestavljene iz nizov drobnih črt, in grafike z motivi odsevov, pri katerih je Berko preizkušal različna barvna skladja, prav tako odkrivajo intenzivna likovna razmišljanja. Izbrana tehnika serigrafije in motivika cvetličnih šopkov in lončnic sta omogočala intenzivne barvne učinke. Pri grafikah, ki jih je Berko odtisnil na sijajno pločevino, se znova srečamo tudi z »refleksi«. Digitalna fotografija in računalniška fotomontaža sta Berku omogočila snovanje ciklusa računalniških grafik »Nikoli niste daleč od Berkove zvezde«. Berko je lastne grafične in slikarske motive vstavljal na fotografije krajev, v katerih je razstavljal. Na avtomobilski tablici in na drugih mestih srečamo tudi ime avtorja BERKO. Poseben slikarski sklop tvorijo pogledi na parkirišče, cesto, sodobno arhitekturo, pred katerim je Berko naslikal jesensko obarvano listje, ki kot nekakšna »naravna mreža« prekriva urbano motiviko. Na umetnikovo prisotnost znova opozarja njegovo ime. Takšen je manjši ciklus slik »Štemarski vrt«. Ta vrt, ki ga poznamo po sliki Ivana Groharja, se nahaja v bližini Berkovega doma. Berko pa je naslikal sodoben vrt, ki ga predstavlja povezava zlatorumenega listja platane in njegovih odsevov na karoseriji avtomobila ter asfaltiranih površin. Berko je pozoren opazovalec urbanega okolja, ki v slikarske podobe povezuje hkratne poglede na različne motive.

Zanimivo je, da je kljub prevladujočemu ateljejskemu slikanju in delu v grafični delavnici Berko negoval tudi slikanje v naravi. Zdi se, da je avtor na ta način obnavljal vitalnost svojega slikarskega nagovora. Pri tem je verističen ustroj predstavljenega naravnega okolja odstopil svoje mesto sproščenemu preoblikovanju optične pojavnosti pejsaža in ritmičnemu prepletanju barvnih in oblikovnih poudarkov. Likovna ploskev je lahko prekrita s povzemajoči nanosi barvnih pigmentov, ki spominjajo na barve in oblike glicinij in vinik. Podobno so zasnovani motivi vrb žalujk, ki se odsevajo v vodni gladini in kljub temu, da gre za črno-bele variante, učinkujejo slikovito.