HERMAN PIVK, HOTEL BA - BO, fotografije 2004 - 2010

HERMAN PIVK: HOTEL BA – BO, fotografije 2004 - 2010

Pri fotografskem posnetku – sodobnem ali tradicionalnem – gre za več načinov gledanja in »branja«. Foto-podoba je identična s predmetom, ki ga upodablja, se pravi da je tavtološka. Čas, ki se ujame v posnetek, je bistveno drugačen, kot so časi v drugih likovnih zvrsteh; in pa razmerja (notranja, intimna in zunanja, transobjektna), ali če hočete: »načini distanciranja” v času in prostoru, ki jih v vzpostavimo v današnjem gledanju fotografij, tj. v hipnem gledanju nazaj, so v temelju drugačni. S povsem izvirnimi učinki v odnosu fotograf-posnetek-naš pogled.

 Lacan na primer (v XI. knjigi zbranih del) ostro ločuje funkcijo očesa in pogleda. Videno (vu) je, pravi, pred tistim, kar nam je dano-v-pogled (donné-à-voir). Podoba ali fotografska slika lahko deluje kot »zaslon«, v katerem se subjekt – opazovalec – gleda in se vidi kot v zrcalu. Oko je vrnjeno očesu. Pogled pa seže dlje, za sliko, v prostor Drugega, v prostor Nezavednega in Želje; v točko, kjer več ne vladajo zakoni perspektive in okulocentrizem. Pogled presega videz, ki ga slika fotografska podobitev.

V tem smislu zdaj razumemo tudi posnetke Pivkovih posnetkov kakor izvirne točke za pogled; ne pa kot »realistične« podobe. Zgradba pogleda je obrnjena, se pravi retrogradna. Fotografija govori iz sebe, iz nótranjosti svoje podobitve, nikakor pa iz površine, kot predmetnost. In niti zaradi fotografove »izbire«; čeprav gotovo avtor pripomore, da se v sliko ujame notranji pogled. Gib roke, ko se sproži in odpre zaklop, gib, ki se zdi povsem mehanski, v resnici (so)ustvarja sporočilo fotografskega posnetka;  naj bo to čista likovnost kot taka ali navidez zameglena spaka.

Fotografija je skrajno senzibilen instrument, ki omogoča izostren in skoraj rentgenski vpogled, nekakšno introspekcijo stvari. S filmom je v temeljni razliki, saj filmske podobe v trenutku omeglijo, izginejo in izpuhtijo. Film je gibanje, minljivost slike, ki se izteka v našo podzavest,  v čustvena vozlišča; neponovljiva, bežna. Fotografija pa »postavlja« likovnost stvari, katerih se dotika, v časovnost, ki je povsem drugačna. V njej je čas zaustavljen, otrpljen v večni hip: trenutek, ki ga skoraj ni, postane večen. In v tej časovni meji – omejitvi, ničli . »zagledamo« dogodke, ki jih v resnici ne zaznamo. Zato je realizem fofografskega posnetka povsem različen od resničnosti in realizma v slikarstvu. Kajti slikar nikoli ne ujame ničnega trenutka; ga niti ne zazna (Andrej Medved, iz besedila v katalogu razstave).

 Podatki o reprodukciji:

WX, 2010, fotografija na platno 182 x 76 cm