DEAN VRZEL: Napaka v raju, risbe

Podobe Deana  Verzela so hkrati figuralne in abstraktne;  kjer gre predvsem za figuralnost, ki se nam zdi docela običajna, prepoznavna, in vendar so naslikana telesa in obrazi na nek način razblinjeni in razsnovljéni, dematerializirani, breztežni; kot da lebdijo v prostoru, kjer vladata antigravitacija in mitološkosti. Da, mitološkost nekega dogodka, ki se je – kot da se je – dogodil v /pra/davnini, v nekem drugem, nerealnem, arealnem, protizgodovinskem času: v času, ki »v resnici« ne obstaja, ki ga ni, ki ga ne more biti. Figure in obrazi niso karakterni, se pravi, da dejansko ne obnavljajo potez določenih oseb; so pa karakteristični, se pravi tipski – tipični – za vzorčno upodabljanje človeške la jouissance in mejne stiske. Dejansko gre za predrugačenje v razumevanju Figure, za predrugačenje Pogleda: za drugo figuralnost in za drug pogled.

Odnos do slikanja in do izbranega motiva je pri Verzelu nekako »nedinamičen«, fluiden. Občutenja, ki bistveno preveva dela, ne sprejme le iz vidnega, zunanjega sveta, temveč ga uveljavi s svojo lastno skušnjo in z  njo določi vpliv na témo, tj. vsebino, sporočilo slike. Slikar se vsakič znova konfrontira z realnostjo osebnega pristopa, ki priča o  posebni, svojski duhovnosti artista v odnosu do percepcije stvari, ki jo na sliki upodobi. V tem smislu gre za projekcijo notránjih vzgibov  čustvovanja – v naslikane predmete, ki v njih gledalec v trenutku, hipoma zagleda psihično posebno stanje, ki ga slikar predstavlja. Pri tem posamezne partije slike delujejo na nas s specifično realnostjo /u/podóbljene vsebine. Te niso nikdar anonimne, četudi je učinek isti: da zdaj pred nami vstaja nek motiv s prepoznavno shemo; prikaz trenutnih in minljivih stanj, ki krožijo okoli nas in nas zavežejo z uveljavljenim pogledom.

Podatki o reprodukciji: