Dušan Zidar, "poem_balada.info"

Kipar Dušan Zidar je profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru in eden izmed najbolj zanimivih in izrazito angažiranih umetnikov mlajše srednje generacije, ki brez zadržkov prestopa meje ozkih likovnih zvrsti in svoja poudarjeno provokativna, a poetična sporočila (zgodbe) uresničuje v zanimivih prostorskih postavitvah. Izvirni projekt "Balada" je pripravljen za postavitev v KGLU in je prevzet po naslovu pesmi Josipa Murna Aleksandrova, t. j. njegove zadnje pesmi pred prerano smrtjo. Zidar je Murnovo pesem prevzel kot metaforo in refleksijo o slovenski umetniški situaciji danes, ki po njegovem mnenju ni dosti boljša kot v pesnikovih časih.

Intermedijska zvočna instalacija poem_balada.info vzpostavlja pomensko strukturo, ki zabrisuje meje prostorov in časov ter se naseljuje v zareze med minulim in sedanjim. Dušan Zidar jo pojmuje kot kompleksen mentalni stroj, napolnjen z jasno berljivimi pomeni, spletenimi v interferenčne vozle drobcev le navidez razpršene, v alegorijski eter spomina vpisane vizure sveta, ki se nenehno premešča v prispodobe z mitsko, zgodovinsko, literarno in duhovno razsežnostjo.

To mitsko predivo je za pričujoče delo našel v življenjski zgodbi morda najbolj tragičnega slovenskega umetnika vseh časov, pesnika Josipa Murna, novoromantika kot pajčevina tenke občutljivosti, ki je umrl nepojmljivo mlad, brezdomec, tujec, Murn je ugasnil kot nežni plamen na vetru brez zavetja, a do zadnjega poln radoživega hrepenenja in iskrive ustvarjalne iskrenosti, ki je ni zmogla zastreti niti obupno skromna bivalna celica v razvpiti Cukrarni, emblematični prispodobi slovenskega bohemskega lumpenproletariata, ki še danes kot zlovešča ruševina na robu prebujene stare Ljubljane opominja na usodo drugačnosti v zatohli puščobi provincialne zadrtosti in duhovne pritlehnosti, kakršna od tistikrat ni drugačna niti danes. Zadnji, predsmrtni verzi z metaforično pomenljivim naslovom Balada podčrtujejo usodnost pesnikove s tesnobo prepojene eksistence v objemu sveta, ki ga je čutil brez potrebe, da bi ga dojel ali razložil, srečen že ko ga je ujel le za hipni trenutek. Napolnjeni so s svojevrstno grenkobno ironijo Murnovega dialoga s sotrpinom Damijanom na drugi strani zidu »govoreče« hiše sramu in bede, ter se kot dvoumna persiflaža odtiskujejo v alegorično tkivo, ki ga je Dušan Zidar zaobjel v vsepresegajoči metafori umetnikove vokacije in njegove arhetipske podobe osamljenega, ohromljenega potohodca po labirintih človeškega zavedanja. Zidarjeva meta-likovnina seže mnogo dlje od običajnega samoreprezentacijskega značaja skulpture, saj spodbuja kontemplacijo in refleksijo, ki ju mreži strukturirani pogled v prostorsko zamišljeni ambient simbolne Cukrarne, oživljen s strukturiranim prisluhom v Ljubljanici odzrcaljenih zvokov. V Morsejevo zvočno pisavo pretočeni stihi se nazadnje kot ritmično pritrkovalski SOS izpisujejo na matrico puhlega žuborenja sodobnih medijskih trivialnosti, ki v maniri razvpitega Velikega brata bolj ali manj uspešno izganjajo iz naših življenj še zadnje upanje po duhovnem pobratenju s humanističnimi zastavki naše civilizacije. Zidarjev večplastni nagovor odlikujeta širina in globina, ki presegata fizični obseg skulpturalne instalacije.