Jože Tisnikar, Pot domov

Ob sedemdesetletnici konca druge svetovne vojne

Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne in miru, ki je maja 1945 prinesel olajšanje in upanje, se oziramo tudi k pričevanjem in podobam, ki opisujejo izgubljene iluzije, travmatično bolečino ob izgubi najbližjih, begajoče tavanje razseljenih med ruševinami starega sveta … na poti domov … domov? Presunljivi prizori beguncev, ki se umikajo strahotam vojne, so najbolj presunljive in emblematične podobe 20. stoletja, a tudi na začetku novega tisočletja z nezmanjšano močjo preizkušajo občutljivost sodobnega globaliziranega sveta, v katerem je peščica onih, ki imajo vse, in velikanska večina tistih, ki imajo malo ali pa se borijo za golo preživetje.
Tudi slikar Jože Tisnikar (1928-1998) se je kot občutljiv mladenič srečal z brezupnimi prizori bežečih premaganih vojská, ki so se ob koncu velike vojne valile skozi Mislinjsko dolino. Trupla, posejana po poljih in travnikih, tavajoči konji in voli, ki so se strgali z ojes prevrnjenih vozov, brezizhodni obup množice – vse to se zrcali na platnih, vendar ne kot moralizatorska obtožba blodnjavih nesporazumov človeške nečimrnosti in še manj kot patetični krik k poravnavi krivic. So le halucinantne podobe mladosti, vtisnjene v mentalni vzorec poudarjeno osebne izpovedi. V sferah umetniške interpretacije so pretresljivejše in zgovornejše kot brezplodno politikantsko prerekanje o »krivdi«.