Dušan Tršar. Pot skozi svetlobo in prostor

Z razstavo risb, kipov in objektov 1967–2014 se Bežigrajska galerija 2 osredotoča na pregled avtorjevega opusa zadnjih nekaj let. Na razstavi bo predstavljeno 19 kipov in objektov ter 13 risb.

V zanki kroga se dogajajo umetnine Dušana Tršarja. Zanka ni ukana. Zanka vsebuje pojem ponavljanja in s tem seveda večnega trajanja. Je podobna geometrijskemu krogu. Ima in vsebuje značilnost stalnega toka, ki uprizarja gibanje. Objekti, ki svetijo iz njih, zaznamujejo opus kiparja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Pot v nastajanju
Najstarejši deli na razstavi sta dva figuralna objekta Odmev 1 iz leta 1967 in Odmev 7 iz leta 1968. Za obe deli sta značilna odprtost in pogled v ter skozi sam objekt. Za vse objekte in skulpture Dušana Tršarja je prav tako pomembna vertikalnost. Torej je to tudi težnja njegovih del k videzu vitalnosti in rasti.

Risbe
Težnja ponazoritve gibanja je zarisana v risbah Dušana Tršarja vse od leta 1964. Seveda pa tudi delitev objektov ali risb na dva (navidezno simetrična) enakovredna dela. Poraja se dvom, ali se skulptura nagiba k skorajšnjemu stiku med dvema poloma ali obstaja težnja k njeni delitvi in tako morebitnemu razpadu.

Prehod
Njegova umetnost se torej ukvarja z obliko in gibanjem. Natančneje njegova dela uprizarjajo samo določen čas in trenutek svojega videza. Dotik med dvema formama in hkrati stik je prisoten kot prekinjen lok v skulpturah ali kot prekinjen tok risbe v njegovih risbah iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja. Stik in in dotik se zlivata v bistven ustvarjalni akt Dušana Tršarja.

Odprtina je okno, neskončen prostor kot pogled naprej
Veliko njegovih objektov in kipov ima podobno zasnovo kot človeška figura: telo in glava oziroma telo kipa in okvir z jedrom ali telo in zgornji razširjeni del. Tudi velikost večine kipov in objektov je podobna višinam ljudi (145 do 205 cm), zato se gledalec z njimi sooča kot enakovreden akter in obratno. Tako si ne konkurirata z velikostjo, saj prav podobnost višin omogoča dejansko srečanje in enakovredno ogledovanje.

Dušan Tršar upodablja v skulpturah težnjo k sožitju in stiku med dvema poloma umetnin.
V neonskih objektih se svetloba kaže kot njihova svetleča barva in bit. Podobna so soncu. Vsako telo, ki osvetljuje, ima z nami stik. Prav zaradi njegove nefizičnosti pridobiva akt takega stika metafizičen pomen in lastnosti. Svetloba je prostor rasti in prostor vsega vidnega in razvidnega.