VIDNO NEVIDNO. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo.

VIDNO NEVIDNO. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo.

Goran Bertok, Rajko Bizjak, Brane Božič, Tomaž Črnej, Luka Dakskobler, Jon Derganc, Andreja Džakušič, Luka Gorjup, Severin Hirsch, Robert Hutinski, Ciril Jazbec, Jurij Korenjak, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Arven Šakti Kralj Szomi, Jure Kravanja, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Small but dangers, Tomaž Tomažin, Šimen Zupančič

Galerija sodobne umetnosti, 16.10. – 30.11.2014

Razstava se osredotoča na fotografijo, ki je s podobo in kontekstom zmožna pri gledalcu doseči močne čustvene učinke, še zlasti občutek tesnobe, nelagodja in negotovosti skozi naravo in delovanje človeka, oblasti, politike, ekonomije. Skozi posamezne sklope govori o sodobnem občutenju sveta, v katerem so smrt, nenehna vojna žarišča, taborišča in poboji, brezobzirna ideologija neoliberalizma, gospodarska kriza, brezposelnost in izkoriščanje ljudi, neodgovoren odnos do narave, podnebne spremembe ter nasilje nad živalmi stalnica, ki v sodobnem človeku brez predaha izgrajuje vedno bolj prisotno izkušnjo brezizhodnosti, utrujenosti in nemoči, ko kot posameznik na stanja in dogajanja v svetu težko neposredno vpliva, a se hkrati počuti soodgovornega. Govori o svetu, v katerem je očitno, kako sistemi in centri moči zaradi interesov občutje nemoči in negotovosti vzdržujejo in občutenje sedanjosti, v kateri kot da nista zares možni zareza in drugačna izbira, ki bi prekinili kontinuiteto obstoječega, poglabljajo. S sestavljanjem zunanjih, neosebnih virov, ki domujejo predvsem v realnosti kapitalizma in neprijetna čustva v družbi in posamezniku v veliki meri izgrajujejo, razstava govori o svetu, v katerem je tesnobnost eno njegovih temeljnih občutenj. (V nedavnem članku We are All Very Anxious Institute for Precarious Consciousness navaja, da si dominantni afekti v posameznih fazah kapitalizma sledijo od splošnega občutja obubožanosti in bede od devetnajstega do sredine dvajsetega stoletja, občutja dolgočasja, ki je prevladoval med petdesetimi in osemdesetimi, ko se je življenjski standard dvignil, do občutja vsesplošne tesnobnosti v sodobnem kapitalizmu.)

Fotografije nagovarjajo gledalca na različnih ravneh. Nekatere odpirajo občutenje temnih strani resničnosti in popolnega razpada etičnosti, druge govorijo na simbolni ravni in vizualizirajo neznano ter nepredstavljivo; kot je neznano in nelagodno, kakšne bodo nove zahteve, oblike, pravila, okoliščine, določila in izkušnje prihajajočega sveta. Sugestivni nagovor fotografij je mnogo bolj kot na ujetju spektakularnih in šokantnih prizorov zgrajen na tankočutnem in hkrati zgovornem podajanju vsebin. Nekatere podobe delujejo na prvi pogled celo prijetno, z ugodjem, močan učinek na gledalca in čustveno nelagodje imata šele zgodba in kontekst, ki stojita in se mu (z naslovom, tekstom, védenjem) razkrijeta za površino. Za vsa dela je značilno, da uporabljajo jezik, s katerim gledalca zadržijo, ujamejo in ga nikakor ne pustijo nedotaknjenega. S svojo intenzivnostjo zmorejo sprožiti afektivni odziv (odmislimo apatijo zaradi stalnega občutka nemoči in pasivnost), in več - vznemirjenje preliti v kompleksno čustveno razpoloženje, ki v gledalcu še nekaj časa ostane in se zliva s splošnim neprijetnim občutjem v sodobnosti. Na tej točki zastavlja razstava gledalcu vprašanje: ne toliko o nujnosti sprememb, kot predvsem o verjetju v spremembe in možne strategije odpora v času, ko nelagodje in tesnobnost družbo tako vztrajno preplavljata.

Kustosinja razstave: Irena Čerčnik

(Fotografija: Goran Bertok, iz serije Preživeli, 2012-2014)