Boštjan Plesničar, Ervin Potočnik VELVETARIJ - LAPIDARIJ

Boštjan Plesničar

Ervin Potočnik

VELVETARIJ – LAPIDARIJ

Galerija Božidar Jakac – lapidarij

Otvoritev: 2. oktober 2009, ob 19. uri

Razstava bo na ogled do 31. oktobra 2009

Boštjan Plesničar in Ervin Potočnik Z razstavo Velvetarij nadgrajujeta skupno zgodbo, ki sta jo začela z lansko razstavo Žametal v Centru sodobnih umetnosti Celje. Tako kot sta to naredila v kletnih prostorih Knežjega dvorca v Celju, poskušata tudi v lapidariju Galerije Božidar Jakac ustvariti  dialog svojih umetniških stvaritev, močno pogojevan s specifičnim arhaizmom prostorov. Kljub temu, da avtorja poudarjata, da ne gre za t. i. site-specific projekt, saj gre pri njunih delih primarno za razvijanje avtonomne umetniške poetike, prav specifičnost prostorov lapidarija dodaja skupni zgodbi povezovalno komponento.

Zaradi različnega izraznega medija, izbire uporabljenih materialov, posledično velikosti del in zaradi že omenjene izvirne sporočilnosti umetniške poetike, ki se pri Plesničarju naslanja predvsem na mimetično upodabljanje, medtem ko so Potočnikove skulpture konstruirane v abstraktni likovni govorici, je težko govoriti o skupnih značilnostih avtorjev. Po mojem mnenju ju še najbolj povezuje izjemna notranja predanost k ustvarjalnemu aktu, ki mogoče deluje kot generacijski modus in v nezavednem združuje njuno likovno poetiko v formalno dovršenost.

Dela na žametu Boštjana Plesničarja, ki so razstavljena v lapidariju, so med sabo tako stilno kot motivno precej različna, skupna pa jim je ironična ikonografska parafraza, verbalno podkrepljena z izvirnimi naslovi. Zanimiva je Plesničarjeva naslonitev na stare mojstre, kar mogoče izhaja tudi iz njegovega angažmaja v slikarski šoli Sava Sovreta.

Če se na hitro dotaknemo še Plesničarjeve tehnologije poslikave žameta, opazimo, da optično najbolje učinkujejo slike, ki so delane na črn ali rdeč žamet. Plesničar je nekoč sam zapisal, da črn žamet deluje dobesedno kot luknja, ki srka svetlobo, zato mora na črno slikati z večjimi količinami bele barve kot običajno, rdeč žamet pa deluje kot razbeljeno oglje, zato nanj slika v hladnejših odtenkih. Tako zaradi intenzivnosti in strukture materiala prav neposlikani deli slike gradijo sliko.

In ravno ta sugestivna intenzivnost materiala vzpostavlja dialog Plesničarjevih slik z monumentalnimi železnimi skulpturami Ervina Potočnika. Že v prvem prostoru lapidarija Potočnik z eno starejših skulptur nakaže, da se njegove voluminozne železne forme napajajo v polju arhetipov, kar podkrepi še z leseno kiparsko kompozicijo na zidu, kamor umesti štiri asociativne afriške maske, ter jim doda še jelenov rog, kot simbol plodnosti. S tem da jasno vedeti, da se njegov umetniški credo giblje v polju nezavednega in od tam izhajajočih psihičnih asociacij. Še več: Potočnik celo sam akt ustvarjanja dojema kot vživljanje v podobe in materijo na psihoanalitičen način mistične udeležbe.

Kljub razlikam med obema avtorjema, postavitev razstave dovolj zgovorno predstavlja vsakega avtorja posebej, obenem pa preprečuje kakršnokoli dihotomijo, saj avtorjema uspeva nazorno prikazati njuno skupno stremljenje v ustvarjanju. Medtem, ko poskuša Plesničar dialog s svetom vzpostaviti na asociativno igriv način, s precejšnjo dozo ironije, ki je pomensko precej globlja, kot se mogoče zazdi na prvi pogled, pa Potočnik to vez išče v polju religiozne mistike, sanj in nezavednega.

Goran Milovanović, kustos razstave

BIOGRAFIJI UMETNIKOV

BOŠTJAN PLESNIČAR, rojen 13. 5. 1968, je svojo slikarsko pot začel leta 1988 v Slikarski šoli Save Sovreta. Leta 1990 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost in leta 1996 tam diplomiral pri mentorju Emeriku Bernardu. Leta 2000 je z zagovorom svoje magistrske naloge Skrivnostna trivialnost zaključil še podiplomski študij pri mentorju Lojzetu Logarju. Po končanem izobraževanju je pridobil status samostojnega kulturnega delavca.

ERVIN POTOČNIK, rojen 21.7.1957 v Celju. Študij kiparstva pričel l. 1990 na Akademiji  za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je v šolskem letu 1994/95 prejel Študentsko Prešernovo nagrado. Diplomiral pri prof. Luju Vodopivcu leta 1996, leta 2002 pa pri istem mentorju končal magisterij iz kiparstva. Živi in ustvarja v Veliki Račni pri Grosuplju.