V iskanju pozabljenih trenutkov

Polde Mihelič je bil rojen leta 1923 v Vrhpolju pri Kamniku. Osnovno šolo je obiskoval v bližnjih Nevljah. Leta 1938 se je seznanil s slikarjem Stanetom Cudermanom, ki je v tistem času slikal freske v frančiškanskem samostanu v Kamniku. Vključil se je v njegovo delavnico, vendar jo je kmalu zapustil, saj je smel opravljati le lažja pomočniška dela, ne pa slikati, kot je mladenič pričakoval. V II. svetovni vojni je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Po internaciji v Sibiriji, se je vrnil domov ter se zaposlil v keramični delavnici Rudolfa Schnabla, kasnejšem podjetju Svit Kamnik. Tam ga je pri slikanju posod opazil profesor Zoran Didek in mu svetoval izobraževanje v umetnostni smeri. Vpisal se je na Šolo za umetno obrt v Ljubljani (sedanja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo), kjer je 1954opravil diplomski izpit in zaključil V. letnik oddelka za dekorativno slikarstvo. V šolskem letu 1953/54 je bil po podatkih Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani vpisan v prvi letnik, kjer pa šolanja ni dokončal, saj je leta 1954 dobil zaposlitev v Ilirski Bistrici, decembra 1956 pa v osnovni šoli v Litiji, kjer je služboval naslednjih 22 let. Leta 1957 je opravil strokovni izpit in pridobil naziv strokovni učitelj za risanje, leta 1967 pa je šolanje zaključil z diplomo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Umrl je leta 2007. V Kamniku in širši okolici je bil prepoznaven tudi kot zavzet zbiralec starin, pa tudi kot pisatelj- napisal je Zgodbe od včeraj (2003) in Kaplje minevanja, črtice,pesmi in slike (2005). O njem je Foto, kino in video klub Mavrica posnel film Cekin bi dal, ki je leta 2009 na mednarodnem festivalu v Mariboru prejel nagrado za filmsko zgodbo in zvok. Film si bo mogoče ogledati na razstavi.

Mnogokrat se je udeležil Tabora likovnih samorastnikov v Trebnjem (1968, 1969, 1970 in 1971) ter sodeloval tudi na drugih srečanjih slikarjev(npr. v koloniji Izlake-Zagorje, na Ravnah in na Šutni).

Leta 2005 je prejel zlato priznanje Občine Kamnik za ustvarjalno delo na področju likovne umetnosti.

Pred nami je slikar, ki pravzaprav ne sodi direktno v predal naivne umetnosti, če naj ob besedi naivec drži dejstvo, da gre za umetnike, ki ustvarjajo brez formalne likovne izobrazbe. Mihelič si je popolnoma zavestno izbrali naivo za svoj likovni jezik. Začetki so bili, kot je navada takšnega ustvarjanja nekoliko nerodni, a hkrati z nadaljnjim ustvarjanjem prihaja do urejenih podob, takšnih, kot so neštete druge izpod rok profesionalnega umetnika- polna konsistentnih ritmov, harmoničnih barv in vsebin.

Zakaj pravzaprav izbira vaških motivov- neskončnih podob vasi, s posamezniki vaške srenje, pogosto posebneži? Morda je izvor motiva ne samo iskanje otroštva, ki se je avtorju, pa čeprav prežeto z revščino in trpljenjem, globoko vtisnilo v vse pore njegovih misli, ampak tudi v travmi, ki jo je doživljal v času vojne, ko so ga, kot mladeniča vpoklicali v okupatorsko vojsko, kasneje pa je, ob predaji, končal v taborišču v Sibiriji. To travmo, o kateri sam ni rad razpredal je, tako kot mnogi drugi naši umetniki, potlačil globoko vase in se raje posvetil življenju- družini in domu, poučevanju otrok, učenju, slikanju in naravi. Morda prav zato iz njegovih slik ne žarijo sončni žarki, njegove vaške podobe so vselej nekoliko temačne, kot da bi se vedno odvijale v sivih zimskih ali pozno jesenskih dnevih; a prežema jih umirjenost in toplina nekega vsakdana, ki vse bolj izginja.

Likovni zapis je Polde Mihelič našel in dokončno razvil šele v svojem zrelem obdobju, v 70 ih letih, ko lahko beležimo prve podobe[1], ki že narekujejo odločen izraz, značilen za slikarjev opus, hkrati pa tudi značilno motiviko vaškega življenja in umirjen kolorit ,kateremu pa pogosto dodaja barvno živahnejše detajle. Tudi barvna paleta se je z leti počasi nadgrajevala in razvijala in je v kasnejšem obdobju prerasla temačnost, ter se spoprijela s svetlobo- tudi zaradi nove izbire letnega časa- pomladi ali zgodnjega poletja, v katera je začel umeščati svoje pripovedi.

Vaški milje, katerega del je bil nekoč,se je globoko zasidral v njegovih mislih in od njega ni nikdar odstopil. V svojem zrelem obdobju se je ponovno vrnil v domače okolje, ki je bilo le še dodaten navdih, da je lahko ponovno prestopal v preteklost, v revno otroštvo bajtarjev, katerega je tudi sam doživljal, a kateri se je navkljub tegobam, kazal kot nekaj idiličnega. Ko je slikal, je iz sebe stopal v svet preteklega, oživljal obraze svojega otroštva, vasovalce, posebneže in desete brate, vaške klepetulje in potovke, pogosto samo podobe vasi, stare vegaste bajte, ki tonejo v zelenju narave. Z vsakim delom nas je pozival v svoj svet, kjer se že stoletja kaže močna navezanost, tudi odvisnost človeka od narave. Mihelič se nam spet potrjuje kot ustvarjalec, kateremu je bistven prikaz stvari skozi lastno doživetje.

Razstava, ki bo na ogled do meseca maja 2014, je nastala v sodelovanju z Galerijo likovnih samorastnikov v Trebnjem ob slikarjevi 90. letnici in je, kot poklonu avtorju, postavljena tudi v Galeriji Miha Maleš v Kamniku. Na ogled je 58 avtorjevih del in številni zapisi v obliki osnutkov, risb in krokijev.

Saša Bučan