Petar Barišić - BARIŠIĆEVO NIHALO

Notranjost cerkve je navdihnila Petra Barišića, da na njenih zidovih postavi svoje vrtljive aluminijaste objekte, nasproti vhoda pa kot prevladujoči element obesi konstruktivistično grajeno nihalo kot nov prispevek k svojim prejšnjim raziskovanjem neokonstruktivističnih problemov, vendar tudi kot dominantno vertikalo, ki dejansko in metaforično predstavlja močan simbol avtorjevega večletnega raziskovanja gibanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je s serijo kasetiranih polprenosnih skulptur, s katerimi je, kot se je pozneje izkazalo, končal svoj organski niz, diskretno naznanil skulpturalno problematiko gibanja. Ti kipi so izražali svojevrstno zaustavljeno metaforično gibanje, vgrajeno v telo skulpture, vendar je bil za njen dejanski premik potreben zunanji dejavnik — opazovalec skulpture, ki je z roko premaknil kaseto in na ta način tudi sam postal del umetniškega procesa.
Vzporedno s preučevanjem geometrije in z izvedbami belih škatel je Barišić pričel s serijo del, pri katerih se je začel resno ukvarjati s kinetično umetnostjo in zvokom kot njenim integralnim delom. Gre za velike, nepobarvane, okrogle kovinske objekte, s premerom več kot enega metra, na površini katerih se vrtijo reliefno oblikovane železne plošče z več identičnimi elementi, pričvrščenimi na podlago. Ti deli so pravzaprav prepoznavni elementi, ki jih je Barišić uporabljal kot primarno strukturo svojih geometrijskih konstrukcij, zdaj pa jih uporablja kot nosilce pravilnega rastra kompozicije. Med vrtenjem prihaja do premikanja teh elementov, ki na ta način ustvarjajo raznovrstne geometrijske kompozicije, pri čemer nastaja tudi zvok ali zamolklo zvonjenje kot posledica drgnjenja kovine ob kovino. Monumentalnost, impozantnost, nepopolnost in določena skrivnostnost, ki jih izražajo ta dela, se postopoma umikajo pred prefinjeno kinetično logiko, ta pa s pomočjo robotike vodi do avtorjevih zadnjih del, prežetih z enotnostjo oblike, zvoka in gibanja. Tako kot se preoblikuje kiparska oblika, se hkrati spreminja tudi zvok, ki je vse bolj odvisen od teže izbranega materiala in hitrosti izmenjave elementov. Ob pogledu na zgodovinsko obdobje konstruktivizma ne moremo zanemariti dejstva o nedvomni enotnosti znanosti in estetike, ki je najbolj prišla v ospredje v kinetičnem obdobju te umetnosti, ko je bila tehnologija ključnega pomena. Na tem mestu moram omeniti eno od najpomembnejših in najveličastnejših epizod sodobne hrvaške umetnosti — kinetična dela Aleksandra Srneca, ki mu nedvomno tudi Barišić s svojimi novimi deli izkazuje svojevrstno spoštovanje. Toda Barišić gre še korak dlje; doslej je kinetično umetnost zanimalo izključno gibanje, on pa na domiseln način združuje zvok in gibanje kot enotno in nedeljivo celoto. Vrtenje plošče pomika elemente na njeni površini in na ta način proizvaja nadzirani zvok, ki stopnjuje dinamičnost gibanja in optično fizičnost vrtečega se elementa«.

Mladen Lučić, umetnostni zgodovinar