HELEN STRATFORD: Tržne meditacije

Helen Stratford (Anglija) je interdisciplinarna umetnica, ki deluje na področjih arhitekture, performansa in pisanja. Po izobrazbi je arhitektka, ki v umetniškem delovanju raziskuje vpliv arhitekture na vsakdanje življenje. Predvsem jo zanima, kako to področje oblikuje načine bivanja, določa vedenje in gibanje ljudi v prostoru, ustvarja vsakodnevne ritme življenja in socialne mreže. Ta interes združuje z iskanjem izraznih možnosti, ki presegajo tradicionalne konvencije arhitekturne prakse. Večina njenih projektov se udejanji kot site-specific dela, intervencije in akcije v prostoru, spekulativna besedila, diskurzivne platforme in video dela.
V letu 2013 je bila na rezidenčnem bivanju v Celju, v tem času je zasnovala nov projekt, ki bo prvič predstavljen v Likovnem salonu.

Izhodišče projekta predstavlja Mestna tržnica Celje. Umetnico je zanimalo, kako prenovljena tržnica deluje v prostoru in kako vpliva na njene uporabnike. Še posebej se je osredotočila na razmislek o možnostih alternativne rabe tržnice. Na tržnici je izvedla akcije z dijaki Gimnazije Celje – Center, intervencijo v prostoru, se pogovarjala s prodajalci in naključnimi obiskovalci in posnela obsežen intervju z arhitekturnim birojem, ki je odgovoren za prenovo tržnice. Dijaki gimnazije Celje – Center so izvajali kolektivne akcije, s katerimi so realizirali svoje zamisli o drugačni rabi tržnice. Na mizah so igrali namizni tenis, meditirali, se igrali skrivalnice in podobno. Konkretni predlogi, fotografski in video posnetki akcij so na ogled na razstavi. Umetnica je v tržnico intervenirala s transformacijo ene od prodajnih miz. Pripravila je slaščice v obliki arhitekturnih gradenj, ki jih načrtuje mesto, in jih ponujala obiskovalcem. Sladkih prigrizkov bomo gledalci ponovno deležni na razstavi. Zbrane idejne predloge, ki bi izboljšali delovni prostor prodajalcev, je umetnica prevedla v arhitekturni maniri izrisane risbe. Celotno postavitev spremlja v prostor postavljena miza, ki ima poleg reprezentacijske tudi socialno vlogo, saj je točka srečevanj različnih pogledov in mnenj na izpostavljeno problematiko.

Projekt skuša opozoriti na pomanjkanje dialoga med poljem arhitekture in njenimi uporabniki. Vloga le teh bi morala zavzeti temeljni del urbanističnega načrtovanja. Projekt tako izpostavlja ključni, a nevidni element vidnega objekta: odnose, ki se formirajo, pogojujejo in sobivajo v neposredni navezavi s prostorom. Umetnica poudarja, da je arhitektura strukturna tvorba, ki odnose omogoča in kako pomembno je, da ustvarja pozitivno socialno mrežo srečevanj in povezovanj.