Bogdan BORČIĆ - Pregledna razstava risb

Za uvod bi bilo potrebno najprej poudariti dejstvo, da ima risba v umetniškem opusu Bogdana Borčića, poleg grafike in slikarstva, povsem svoje, avtonomno mesto. Res je, da so bili mnogi motivi iz risb kasneje preneseni tudi v grafiko in v slikarstvo, toda pogosto najdemo tudi risbe, ki jim je kot predloga služila že prej narejena Borčićeva grafika ali slika.

Eden od razlogov za tokratno postavitev pregledne razstave Borčićevih risb je tudi ta, da smo kot ustanova, ki skrbi za Borčićev ustvarjalni opus na papirju (v svojem fondu hranimo že skoraj 1000 grafik in pa preko 100 risb Bogdana Borčića), čutili dolžnost nekako dopolniti pregledno razstavo Risba II. v Mestni galeriji Ljubljana, kamor Borčić ni bil umeščen.

Ker je opus Borčićevih risb in skic izjemno velik, smo se pri postavitvi osredotočili na tista dela, ki so risba v tradicionalnem pojmovanju, torej z grafičnim risalom narejena črta na papirju (Borčić ima sicer tudi precej veliko serijo risb, ki so narisane preko grafik). V zajetem točno šestdeset letnem časovnem obdobju smo poskušali poudariti tiste faze, ki so zaznamovale Borčićev likovni razvoj motiva. Ta se pne od začetne povsem mimetične upodobitve, preko abstrakcije do minimalistične redukcije v zadnjem obdobju. Kronološko postavitev tako začnemo s tremi »pred akademijskimi« portreti, ki jih je mladi Borčić narisal v slikarski šoli Mateja Sternena. Na teh risbah je čutiti Sternenov prenos impresionistične manire na učence, ki se manifestira predvsem v nasprotni svetlobi, izraziti mehkobi in zabrisani obliki. Naslednja dva portreta sta nastala v prvem letniku Akademije, kjer je risanje poučeval France Mihelič. Za razliko od prejšnjih »impresionističnih« risb, ki so praviloma nastale v enem dnevu, je Mihelič od študentov zahteval predvsem plastično izpeljavo telesnega volumna v večdnevnem piljenju risbe. Svoj umetniški impulz je zato v tem času Borčić lažje udejanjal v mnogih ekskurzijah, npr. v Istro, med obiskom delovne brigade na progi Šamac – Sarajevo … Prav tako pa tudi v delih, ki jih je Borčić nekoliko kasneje ustvaril pri obiskovanju cirkusa, ki je gostoval v Ljubljani, kjer že prihaja do izraza Borčičeva poetika kot subjektivna intimistična nota. V maniri hipne, krokijevske risbe stojijo nasproti plastičnim akademijskim portretom trije portreti, nastali v Parizu leta 1958, ko je bil avtor skupaj z Janezom Bernikom tri mesece v znameniti grafični šoli Johnnya Friedlanderja. Z introspektivnim opazovanjem je Borčić ujel podobe treh pariških klošarjev v njihovem boemskem ponosu, kot je kasneje v filmu Boemsko življenje (La vie de bohème) to naredil Kaurismäki.

Posebno sobo smo namenili ambientalnim upodobitvam, nastalim v Komiži, na otoku Visu, saj je ta kraj skozi ves Borčićev umetniški kredo navzoč kot mentalni habitus. Pri teh vedutah in žanrskih upodobitvah še najlažje sledimo še eni Borčičevi značilnosti, kadriranju motiva na način, da panoramskemu pogledu sledi bližnji, fragmentarni pogled samo enega dela. Če to primerjamo s filmskim svetom, je prva asociacija vsekakor Antonioni in njegova Povečava (Blow up). Takšne so serije risb Barake (1949), Parangal (1949), pa Strunjanski čolni (1950), Komiška krčma (1957), ter nanazadnje tudi novejši cikli, npr. Atelje, ki kronološko zaključuje to postavitev v Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidar Jakac.

Z risbami iz serije Strelišče, Velika konoba in Rozeta (1970), ki so nastale v šestdesetih prihajamo v področje postopne redukcije motiva in  prehajamo v striktno geometrisko urejeno likovno polje ter se pomikamo proti abstrakciji in minimalizmu, ki je pri Borčiću pravzaprav vseskozi prisoten. Sedemdeseta so predstavljena s štirimi risbami, variacijami na školjke, ki so Borčića v tem desetletju popolnoma okupirala tako v risarskem kot tudi slikarskem in grafičnem mediju.

Risbe iz osemdesetih pa že kažejo Borčićevo čisto modernistično usmeritev k graditvi likovnega polja predvsem na bazi barvnih odnosov. Volumensko risbo gradi s svetlo – temno modulacijo, z dodajanjem barvnih nanosov pa ta risba kaj hitro postane tonska. To je tudi čas, ko se Borčić intenzivneje vrne k slikarstvu in zaradi ploskovnih barvnih nanosov dela samo v akrilni tehniki. Ti cikli so tudi prvič obširneje javnosti predstavljali Borčića kot risarja. Pregledno razstavo risb iz obdobja 1983 - 1991 je v Galeriji ZDSLU leta 1991 pripravila Judita Krivec Dragan, samostojno razstavo Borčićevih risb pa so pripravili na 4. bienalu slovenske grafike Otočec, kjer je strokovno oceno del nastalih med leti 1985 – 1994 podala dr. Špelca Čopič. Delček zajetne donacije 100 risb smo leta 2006 predstavili ob izidu monografije Bogdan Borčić: Skice in risbe tudi v naši ustanovi. Tokratna razstava pa bo z 58 razstavljenimi risbami pokazala šestdesetletno razvojno pot. Borčić se je seveda z risbo pojavljal že prej na mnogih skupinskih razstavah. Enega prvih temeljitejših pregledov risb slovenskih likovnih umetnikov iz obdobja 1941 – 1961 je v Jakopičevem salonu naredil dr. Zoran Kržišnik, Borčić pa se je udeleževal tudi mnogih mednarodnih razstav, več let zaporedoma Zagrebške razstave jugoslovanske risbe, Trienala sodobne jugoslovanske risbe v Somborju, Mednarodne razstave originalne risbe na Reki, Mednarodnega festivala risbe v Christshurchu (Nova Zelandija), Mednarodnega trienala risbe v Wroclawu in v Kaliszu (oba Poljska), ter mnogih drugih. Za risbo je bil nagrajen leta 1986 na I. trienalu risbe v Kaliszu in leta 1989 v Zagrebu.

Goran Milovanović

V otvoritvenem programu bo predvajan dokumentarni film o grafiku in slikarju Bogdanu Borčiću, režiserja Filipa Robarja Dorina, v produkciji Studia Vrtinec.

Razstavo bo odprl dr. Stojan Pelko, državni sekretar Ministrstva za kulturo RS.

Razstavljeni opus bo predstavil kustos Goran Milovanović.