Keramika v konceptu 4

  Odločitev, da se z razstavo, ki temelji na keramiki kot ključnem izraznem mediju, v Galeriji Božidar Jakac pridružimo drugim slovenskim galerijam, ki s svojimi razstavami in drugimi prireditvami spremljajo tako pomemben dogodek v slovenskem prostoru, kot je začetek mednarodnega trienala keramike, ni slučajna. K njej so nas pripeljala pomembna imena likovnih umetnikov iz polpretekle in sodobne zgodovine slovenske likovne umetnosti, ki so povezana z Galerijo Božidar Jakac. Med njimi je na prvem mestu France Kralj s pomembnim opusom v keramiki, ki je umeščen v njegovo stalno razstavo te galerije, Mirsad Begić z občasno razstavo Ohraniti sanje, ki jo je pred desetimi leti zasnoval za cerkev nekdanjega samostana, Mojca Smerdu s pregledno razstavo svojih del (res da ne samo v keramiki) v prostorih lapidarija in ne nazadnje Iztok Maroh, ki se je lansko leto predstavil s projektom Aluzije s katerim nam je dokazal, da je keramika lahko tudi v sodobni umetnosti nadvse učinkovito likovno izrazno sredstvo.

  Izkušnje z razstavo Iztoka Maroha in dejstvo, da so razstavni prostori lapidarija razmejeni z ločenimi vhodi na štiri zaključene prostorske celote, je narekovalo izbor štirih avtorjev, ki bi se predstavili s seit specific projekti. Zato naslov Keramika v konceptu 4. Med izbiranjem umetnikov, ki bi lahko ustregli tem pogojem, pa se je izkazalo, da jih je neverjetno malo. Zato sem se zatekla h kompromisu in povabila kar dva izmed njih, ki sta se v preteklosti že predstavila s tovrstnimi projekti v teh galerijskih prostorih: Mirsada Begića in Iztoka Maroha.

 Mirsad Begić se je zavestno odločil, da po desetih letih nadaljuje s svojo pripovedjo o prehajanju življenja v onostranstvo. Zato svoj razstavni projekt ponovno naslavlja Ohraniti sanje. Glede na dejstvo, da je vključil komponente prejšnjih postavitev, lahko rečemo, da se je na ta način zatekel k postopku reciklaže.

  V sosednjem prostoru lapidarija se predstavlja Damijan Kracina s projektom, ki ga je naslovil Sanitarium. Zdi se, da se s svojo vizijo o oživljanju živalskega okostja odločno upira globoki lamentaciji starejšega kolega.

  Iztok Maroh se tokrat predstavlja s projektom, ki ga naslavlja Sistemi. Podobno kot Begić se je tudi on zatekel k reciklaži a na način, da nam s svojimi starejšimi deli v keramiki pripoveduje povsem novo zgodbo.

  Nataša Sedej se predstavlja s projektom, ki ga je naslovila Nevestina celica. Z  njim je svoja dosedanja razmišljanja, ki so bila vezana na akt poroke in ga je fokusirala na poročne obleke izbranih ženskih likov iz zgodovine in literature, usmerila v pripoved o nezavednem, ki žensko prežema ob tem dejanju.

 Ob dejstvu, da je bil primarni namen razstave, da izpostavi prisotnost keramike v konceptih različnih razstavnih projektov izbranih avtorjev, se je nenadejano izluščila skupna pomenska nit, ki povezuje vse projekte. Vsi izbrani  umetniki namreč razmišljajo o mejnih stanjih med življenjem in smrtjo. Zato bi lahko razstavo naslovili tudi Prehajanja ali Prehodi. Tukaj se pojavi vprašanje, ali ni morda prav delo z glino tisto, ki umetnika popelje na pot tovrstnega razmišljanja.