Gregor Purgaj. Slike

"Za Gregorja Purgaja bi težko rekli, da je upornik brez razloga, morda bi bilo bolj ustrezno reči, da je optimist brez razloga. Ne glede na to, da čas ustvarjalcem ni naklonjen, Purgaj ne izhaja iz lastnega patetičnega notranjega trpljenja in sveta ne interpretira na morbiden način sodobnih množičnih občil, za katere se nekaj zgodi šele takrat, če je to, kar se zgodi, slabo. Njegova interpretacija sveta je sproščena, igriva in lahkotna, a globoka. Optimizem je v sodobnem času neka izrazito ambivalentna kategorija, je tisti Shangri-La, po katerem hrepenijo vsi, a hkrati postane nekaj zelo grešnega, ko ga uspe komu najti. V množici je optimizem posameznika njegovo prekletstvo. Purgajev svet je optimističen, ne da bi pri tem zapadel v metafizični solipsizem, po katerem je jaz edina resnično obstajajoča realnost, medtem ko so zunanji svet in ostali ljudje zgolj reprezentacije tega jaza in nimajo svoje lastne neodvisne eksistence. Gregor Purgaj se dobro zaveda pomena stavka s katerim Voltaire zaključi svojega Kandida: »Treba je obdelovati svoj vrt«. Prav tako se zaveda tudi, da v današnjem glasnem in razdražljivem svetu, kjer je vsak po svoje lahko vsakodnevno užaljen in sprovociran do kosti, ni večje provokacije, kot je zmaga kreativnosti nad destrukcijo, mira nad nemirom in razuma nad norostjo. To pa je izjemno zahtevna in težka provokacija, pred katere uresničitvijo marsikdo omaga in se raje bolj udobno tolaži z basensko metaforo kislega grozdja. Francisco Goya je na svojo znamenito grafiko napisal: »Ko razum spi, se rojevajo pošasti«. Iz česa pa se rojevajo pošasti? Iz dolgčasa. In to ve tako Purgaj, kakor to vedo tudi vsi tisti, ki jim je njegovo ustvarjanje blizu. " Robert Inhof (iz razstavnega kataloga)