Umetniški opus Bogdana Borčiča odlikuje vrhunsko mojstrstvo (danes) anatemizirane likovne obrti, logičen razvoj dolgoletnega likovnega raziskovanja, pri katerem ne moremo definirati nekega njegovega obdobja kot boljšega, nekega drugega pa kot slabšega, saj vsa njegova dela konstantno vzdržujejo sliko kot vrhunsko avtoreferenčno telo. Razvoj njegovih del je logičen in dosleden, saj umetnik ni nikoli obremenjen s sodobnimi trendi, niti noče biti aktualen ter ustvarjati v »duhu časa«. Imperativ njegovega ustvarjanja je notranji narek, ki ni podvržen ničemur, razen umetnikovi vesti. Njegova dela nam izražajo tako suspenz, kakor tudi mir in spokoj, ter nam hkrati kažejo, da je avtoreferenčno lahko samo umetniško delo, gledalec pa nikakor ne, saj je ravno umetnina tisto, kar človek nujno rabi za svoj duhovni obstoj in iskanje svojih duhovnih koordinat v vsakdanjem svetu. In ravno Borčičeva dela so ena izmed takšnih, ki nam to omogočajo in nudijo. Ta dela se nam ne vsiljujejo, pač pa nas čakajo in tiho nagovarjajo. Tisto, kar nas preseneti na umetnikovem najnovejšem slikarskem ciklusu, imenovanem Fragmenti informatike, je uporaba računalniških delov, ki jih umetnik v smislu asemblaža vključi v svoje delo. Poglavitni namen je jasen: oblika računalniških delov in tipkovnic je oblika, ki je lahko sama zase tudi estetska ter kot takšna vkomponirana v širše zasnovan pojem slike kot enotnega organizma. Tudi namen je jasen, ta namreč izraža Borčičev smisel za humor. Kot umetnik, ki odlično obvlada svojo obrt in mu je neposredni stik s platnom, papirjem ali grafično ploščo obred iniciacije, nam tako govori o računalniški umetnosti, ki mu je povsem tuja. Vendar Borčič ni razsodnik, ki bi razsojeval, kaj je prav in kaj ni, kaj je umetnost in kaj ni, pač pa očitno hoče na zelo duhovit način zabavati občinstvo in likovno kritiko z vprašanjem, ali je to, kar počne, računalniška umetnost ali ni. Če pri kompozicijah svojih slik uporablja računalniške dele, mu vsaj na ta način nihče ne more očitati, da ne dela z računalnikom in da se, posledično s tem, ne ukvarja s sodobno umetnostjo. Tišina in spokoj, ki ga zaznamo skozi vse cikluse Borčičevega ustvarjanja, od ciklusov komiških konob, školjk, preko minimalizma osemdesetih let do ateljejev, vrat in stolov, postane dejansko ogrožena spričo fragmentov računalniških delov, čipov in elektronskih vezij, ki ta spokoj načenjajo in sliko definirajo kot videz oziroma sofizem, po katerem se slika kaže kot nekaj, kar po svojem bistvu ni. Ko uzremo sliko in dojemamo posamezne njene dele kot poškodovano povrhnjico, skozi katero se kažejo računalniški deli kot pravo ogrodje oziroma kot tisto pravo »telo slike«, ki se skriva za naličjem, se nam sama slika zazdi kot razkrit kiborg. Robert Inhof
We don't have anything to show you here.
Otroke in mladostnike vabimo na dvourno likovno delavnico, ki jo bomo pričeli z...