Bogdan Borčič. Najdene stvari. Slike in Grafike

Tisto, kar nas preseneti na umetnikovem najnovejšem slikarskem ciklusu, imenovanem Fragmenti informatike, je uporaba računalniških delov, ki jih umetnik v smislu asemblaža vključi v svoje delo. Poglavitni namen je jasen: oblika računalniških delov in tipkovnic je oblika, ki je lahko sama zase tudi estetska ter kot takšna vkomponirana v širše zasnovan pojem slike kot enotnega organizma. Tudi namen je jasen, ta namreč izraža Borčičev smisel za humor. Kot umetnik, ki odlično obvlada svojo obrt in mu je neposredni stik s platnom, papirjem ali grafično ploščo obred iniciacije, nam tako govori o računalniški umetnosti, ki mu je povsem tuja. Vendar Borčič ni razsodnik, ki bi razsojeval, kaj je prav in kaj ni, kaj je umetnost in kaj ni, pač pa očitno hoče na zelo duhovit način zabavati občinstvo in likovno kritiko z vprašanjem, ali je to, kar počne, računalniška umetnost ali ni. Če pri kompozicijah svojih slik uporablja računalniške dele, mu vsaj na ta način nihče ne more očitati, da ne dela z računalnikom in da se, posledično s tem, ne ukvarja s sodobno umetnostjo.

Tišina in spokoj, ki ga zaznamo skozi vse cikluse Borčičevega ustvarjanja, od ciklusov komiških konob, školjk, preko minimalizma osemdesetih let do ateljejev, vrat in stolov, postane dejansko ogrožena spričo fragmentov računalniških delov, čipov in elektronskih vezij, ki ta spokoj načenjajo in sliko definirajo kot videz oziroma sofizem, po katerem se slika kaže kot nekaj, kar po svojem bistvu ni. Ko uzremo sliko in dojemamo posamezne njene dele kot poškodovano povrhnjico, skozi katero se kažejo računalniški deli kot pravo ogrodje oziroma kot tisto pravo »telo slike«, ki se skriva za naličjem, se nam sama slika zazdi kot razkrit kiborg.

                                                                                              Robert Inhof