Bojan Kovačič, GRAFIKA 1998 - 2008

Vljudno vabljeni na odprtje slikarske razstave "Bojan Kovačič, GRAFIKA 1998 - 2008"

petek, 20. marec 2009, ob 19. uri, Lamutov likovni salon Galerije Božidar Jakac

Avtorja in njegovo delo bo predstavil dr. Andrej Smrekar.

Razstava bo na ogled do 20. aprila 2009, od torka do nedelje, med 9. in 16. uro. Ob ponedeljkih je galerija zaprta.

Grafika Bojana Kovačiča po svojih intencah še vedno ostaja v okviru modernistične tradicije avtorske grafike, osebno izpovedne in samoreferenčne v smislu evidence tehničnih postopkov, ki so postali tudi del avtorjevega izraznega registra. Vendar pa je Kovačičev grafični list v zadnjih nekaj letih povsem spremenil videz. V široki paspartu plemenitega papirja od roba do roba vtisnjena plošča, vgreznjena v mehko belino plemenite celulozne pene, je doslej dajala odtisu hkrati ozadje in avreolo. Takšen nimb dviga grafično podobo iz realnega sveta v nekaj posvečenega. Videti je kot kameja, relief, vrezan v  poldragi kamen in vgrajen v dragoceno kovino.

Estetski izraz tedanje Kovačičeve grafike je bil zgrajen na kontrastu med gestualnim prepletom gostih, kratkih potez, ki so s ploskovnimi tehnikami oblikovanja tekstur skupaj ustvarjale neskončne tonske razpone v črninah, in belinami papirja. Včasih jih je grafik podložil z rahlo žvepleno rumeno barvo, še večkrat je z intenzivno rdečo ustvaril kompozicijski kontrapunkt. Odtisi so vedno natančni, jasni, beline bleščeče in čvrste. Tehnična discipliniranost, prečiščenost in vzdržnost skupaj z obilnim belim obodom dajeta grafični podobi poseben status. List je nekakšen minimalističen belle épreuve, kjer je okrašeno borduro zamenjala asketska praznina papirja, pač v smislu modernističnih maksim, kot sta Adolfa Loosa: »Ornament je zločin,« in posvojitve krilatice Miesa van der Roheja: »Manj je več.« Takšne modernistične liste so ustvarjalci pojmovali kot dragocene predmete, zato so jih v galerijah radi razstavljali med stekli, brez vsakršne opreme.

Morda ne več kot pred dvema ali tremi leti pa so Kovačičevi listi povsem spremenili svoj značaj. Ta obrat dokumentira tokratna razstava. Proporci listov so se iz kvadratnega običajno  podaljšali v slok pravokotnik, potiskan od roba do roba. Da to doseže, Kovačič tiska na papir nekoliko manjšega formata od velikosti plošče.  Na plošči si označi robove lista, tako da so odtisi identični in ločeni samo s konvencionalno natančno oznako odtisa – signaturo. Papirji so grobo obrezani in grafike položene v okvirje z rahlo večjo odprtino od formata lista. Tako ob pogledu od blizu rahlo neenakomerna obreza poudarja avtorjev osebni dotik, ročno izdelavo, ki je sicer z običajne razdalje ne opazimo, saj se podlaga lista in list tonsko ujemata, pa tudi naravna barva lesa okvirjev poenoti vizualni učinek celote.

Kompozicije so se že prej začele osvobajati spodnjega roba, dokler niso v novejših listih  postale povsem »obešene«. Praviloma so diagonalno, v desno usmerjene, kar jim daje danimični vzgon in izrazno napetost. Iz gostega rastra so se sledi različnih orodij in postopkov največkrat zgostile v konvencijo doprsnega portreta ali samo glave, redkeje krajine. Preplet potez od filigranske suhe igle do grobe perforacije plošče se sestavi v obraz ali glavo šele ob pozornem zrenju, ko frustrirano oko ob nerazberljivi podobi začenja preskušati modalitete branja – menjavati figuro in ozadje, status beline in črnin, pozitivno in negativno formo. Tesnobo in nelagodnost izzove vračilo pogleda podobe, saj nepričakovano prekine spontani estetski užitek ob pogledu na grafični list z razkošno belo obrobo. 

Ko je list obrobo izgubil, je izgubil tudi idealno ploskev, steklo okna, ki ločuje gledalčev prostor od onega onkraj. Afektivni nagovor podobe je postal veliko bolj neposreden, celo konfrontacijsko nujen. Podaljšanje kompozicijskih gmot v organske sheme se ustavlja na pragu, ki dopušča asociacijsko razbiranje oblik od fragmentov anatomije žuželk do anatomije vretenčarjev. Lahko gre tudi samo za funkcijsko analogijo – identifikacijo organizacijskega principa, kot je npr. funkcija hrbtenice, ki nase veže celotno telo organizma in je zato bistven, nepogrešljiv element celote. Na takšni ravni osnovnih pogojev se giblje imaginacijska energija Bojana Kovačiča, ki v nadaljevanju pritegne k sodelovanju in dopolnjevanju gledalčevo domišljijo.

Kar pa nas posebej pritegne v novem videzu grafičnega lista, je dosledna odprava čiste površine papirja, ki je v starejših listih pomembno prispevala k izraznim kvalitetam  in estetskemu učinku grafik. Ta cilj bi dokaj preprosto lahko zasledoval s selektivnim brisanjem plošče pred tiskom. Kovačiču bi takšen prijem podrl sistem, saj bi odtis potisnil k monotipiji, kar pomeni k distinkcijam med posameznimi odtisi. Čista grafika pomeni razmnoženi original, možnost, da grafik lahko napravi več identičnih izvodov. Zato mora do konca ohranjati popolno kontrolo nad postopki priprave matrice in jo zagotoviti tudi med tiskanjem. Mehkobo selektivno obrisanega črnila je zato moral nadomestiti s postopki izjemno plitvega graviranja in jedkanja površine plošče v zadnji fazi njene obdelave, ko tudi že poprejšnje obdelave mehča z jedkanjem brez potapljanja plošče v kislino. Tako pripravljene plošče se med tiskanjem dokaj hitro obrabijo, zato so Kovačičeve naklade relativno nizke.

Obrtna discipliniranost in doslednost zagotavljata grafikovo etično držo, prav tako pa tudi konsistentnost ustvarjalnega procesa, ki se hrani iz nezavednega, od poliranja plošče pa vse do dviga sveže odtisnjenega lista z nje. Iz globine umetnikove duše dviga izkustveno nabrana, potlačena in pozabljena doživetja sveta, občutljiva na vsak novi impulz, ki požene temno valovanje globin k izlivu na grafično ploščo.  Ko se svet izgublja v senčnih plimovanjih samopašnosti, pohlepa, neumnosti in neobčutljivosti, mu umetnikov jaz kljubuje in oporeka, mu obrača zrcalo in ga hoče prevrednotiti. Prevrednoti pa ga lahko le s kontrastom antipodov, kot so tonske mehkobe Kovačičevih grafičnih sredstev, vržene v obraz agresivnosti sveta. Tudi tako radikalna intervencija, kot je sekira – perforacija plošče, dâ slédi na listu mehkobo prehodov, od svetlobe gladke površine k najtemnejši črnini rane, tako kot nobena druga tehnična zvijača. V takšnem obratu umetnik vzpostavlja svoj moralni prestiž.

Andrej Smrekar