Sašo Vrabič, Razmeroma dostopne slike

Po odmevni razstavi v ljubljanski galeriji Equrna prihaja s svojimi slikami Sašo Vrabič še v Galerijo kulturnega centra na Ravne na Koroškem. Tukajšnja likovna publika dobro pozna akademskega slikarja Saša Vrabiča, umetnika, ki prestopa iz medija v medij in izraža ideje znotraj možnosti posameznega medija ter stopa v odprta polja različnih umetnostnih zvrsti, kamor umesti svojo raznorodno (večmedijsko) poetiko. Gre za premišljevanja in komentarje v vizualnem in glasbenem jeziku, ki skupaj nagovarjajo naše predstavne zmožnosti. Ko sem pred leti zapisala, da Vrabič intenzivno riše, uporablja čopič in kamero, si izbira klasične slikarske materiale in načine, da lahko riše, slika in kolažira, enako dobro pa uporablja elektronske zapise, sklada ali vokalno interpretira, sem poudarila tudi, da takšno prehajanje meja kaže na njegov odnos do umetnosti, ki je zanj v enaki meri sofisticiran postopek in filozofski razmislek, kot tudi navaden obrtni izdelek – torej bolj polje vsakdanjega kot duhovnega. Zato nas naslov cikla Razmeroma dostopne slike in sam način ustvarjanja slik skupaj s šestletnim sinom Erikom ne preseneti. Naslov Razmeroma dostopne slike bi v času potrošniške družbe lahko razumeli kot namig na njihovo ugodno ceno, ki naj bi pritegnila publiko, lahko pa bi dostopnost povezali z razumevanjem intuitivnih vzgibov njihovega nastanka – vez med očetom in sinom. Korak, ki ga je umetnik naredil s tem, da je nedotakljivo umetniško delo prepustil v dodelavo otroku ter tako sestopil s piedestala avtorstva artefakta, je korak naprej od čudenja in sprejemanja, ki ga umetniki prepoznavajo v ustvarjalnosti otrok, zato ker tudi sami ohranjajo intuicijo in neposrednost, čemur preprosto rečemo - otroška duša. Vrabič je igrivost, neposrednost in naključnost vseskozi vnašal v svoja dela na način popartističnega načela, ki daje veljavo navadnim podobam in predmetom ter ruši pregrade med vsakdanjim življenjem in umetnostjo. Umetniki, ki so povzdignili vsakdanje predmete v sfero umetnosti (npr. že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Andy Warhol z znamenito Campbell’s Soup), so opozorili na potrošniški odnos do umetnosti, kar naredi z Razmeroma dostopnimi slikami tudi Sašo Vrabič, le da v njegovem primeru ruši pregrade sam ustvarjalni proces in približanje otroškim artikulacijam likovne podobe. Postavlja se nam vprašanje koliko je s tem odprl prostor v smer t. i. metjejske rutine, ne nazadnje tudi do odklona od akademske »veličine«. Čas bo pokazal ali je Vrabič presegel meje lastnih hotenj narediti nekaj novega, na novo povedati, poučiti in nas vključiti v razmišljanje o interpretaciji podob in predmetov, s katerimi smo obkroženi, in ki nas določajo bolj kot se zavedamo; morda pa je s tem odprl neslutene možnosti umetnosti, da ponovno osmisli življenje s spontanostjo, pristnostjo in intuitivnostjo, kakršno imajo otroci. Cikel Razmeroma dostopne slike bržkone še ni zaključen; v ustvarjalni proces očeta in sina se je vključila še dvoletna Karin. Veselje, ki so ga ob ustvarjalni igri s čopiči vgnetli v materijo akrilnih in oljnih pigmentov ter v sledi svinčnikov, oglja in flomastrov, ki so izluščile like, znake in predmete, se je preneslo na celotno slikovno polje in prehaja na gledalca. Čeprav slike nosijo tudi takšne naslove (in sporočila) kot so Ubogaj, hura!, Neodgovorno in Lutke se več ne smejijo, so to slike polne fantazije, pravljičnega vzdušja in se udejanjajo znotraj nadvse zgovorne - slikovne in verbalne - komunikacije.

Milena Zlatar